Korzet

zelo za

Ona ve.

Avstroogrska cesarica Elizabeta, žena Franca Jožefa, alias »Elise«, alias »Sissi«, modna ikona dvojne monarhije, ekscentrična, poliglotska, dekadentna, baročno osamljena influencerka, rock star 19. stoletja, ki jo igra Vicky Krieps (nekoč sta jo igrali Romy Schneider in Ava Gardner, v Netflixovi seriji The Empress jo igra Devrim Lingnau), leži v kopalni kadi in preizkuša, koliko časa vzdrži pod vodo (po štetju prve služabnice 40 sekund, po štetju druge pa 71 sekund). Kar je tako, kot bi se vprašala: koliko časa ženska vzdrži v 19. stoletju? Ali pa: koliko časa vzdrži v patriarhatu? Ne prav dolgo – hitro se začne dušiti. Elizabeta, zdaj pri štiridesetih (v letih, ko »ženska izgine«, kot slišimo), skuša preživeti patologijo 19. stoletja (njeno humanitarno obiskovanje psihiatričnih azilov, v katerih so vse ženske »melanholične«, ni naključno). Jé čedalje manj, telovadi (se mečuje, galopira, strelja ipd.), noče pozirati »paparacom« (okej, slikarjem), pazi na mere, boji se javnosti, ki ji šteje gube, disciplinira svoje telo, boleče si zateguje korzet, kot bi skušala parodirati restriktivna in rigidna patriarhalna pričakovanja – njena »vitkost« je upor proti vsemu, kar ji vsiljujejo. Včasih omedli – protestno. Včasih skoči skozi okno – samopoškodovanje je njen joie de vivre.

Toda obenem se zaveda, da ji korzet daje tudi moč (»Ti samo reprezentiraš,« poudari cesar, lažen kot njegova brada), da jo torej opolnomočuje prav sledenje socialnim ritualom, etiketi, dekoraciji in klišejem, še bolj pa ceremonialno prilagajanje idealu »ženske lepote«, saj prav to formalno pretiravanje – »ženska mistika«, vsa gotska in fantomska, zadržana in nezadržna – moške povsem zmede in destabilizira. Kot flirt. Seks lahko potem tudi zavrne ali preskoči – masturbacija postane njen ekstatični, emocionalni in politični cri de coeur. Izraz njene nepokorščine. Patriarhat tako silovito zgošča spolno diskriminacijo, represijo, mizoginijo in anahronizme, da je spolno razmerje nemogoče, zato Elizabeta uživa pod svojimi pogoji, mimogrede še, kot se zdi, nehote odkrije oz. izumi pornografijo: »Glej me, ne nehaj me gledati,« med masturbiranjem dahne svojemu možu, brkatemu cesarju, ki ne dojame njenega objektiviranja njegovega pogleda in ki trdi, da morajo naloge, ki so jim zadane, opravljati brez užitka. Patriarhat jo slavi in obenem objektivira, osvobaja in zatira, privilegira in deprivilegira, kar pomeni, da se obnaša kot film. Film, tega posesivnega seksista in toksičnega fetišista, so tako kot nezavedno odkrili na Dunaju. Verjetno hkrati.

Korzet, samozavesten kot Vicky Krieps, ki brezšivno preskakuje iz jezika v jezik (iz nemščine v angleščino, francoščino in madžarščino), je – tako kot mjuzikl Moulin Rouge – poln revizionizmov in anahronizmov: tu so telefon, traktor, putneyswopovski »prst«, heroin, aluzije na princeso Diano ter pesmi à la Help Me Make It Through the Night, As Tears Go By in Italy. Eden izmed anahronizmov pa je tudi sam film, saj Elizabeta en passant sreča Louisa Aiméja Augustina Le Princa, francoskega filmskega pionirja, ki z njo posname filmček – in Elizabeta je navdušena, ko ji pove, da lahko v filmu reče, kar hoče, ker je film nem, tako da se je ne sliši. Mar ni ta nemi film – podoba neme lepe ženske – popolna preslikava položaja ženske v patriarhalni družbi? Korzet, ki je – v nasprotju s serijo Krona – alergičen ne le na zgodovinske škandale (kot da lahko kak škandal preseže patriarhat), temveč tudi na samo zgodovino (nikar ne mislite, da cesarica umre kot žrtev anarhističnega atentata), Elizabeto prikaže kot moderno, neodvisno, nemirno, seksualno osvobojeno, opolnomočeno žensko, ki nenehno potuje (bolj ko ne nikamor), kot protofeministko, ki moškim ne pusti, da bi jo ubili, kot transgresivnega duha, ki išče novo obliko, kot žensko 21. stoletja, ujeto v 19. stoletje, kot odsev sodobne ženske, ki jo hočejo mračnjaške sile vrniti v 19. stoletje. (Kinodvor)