Kako se je Janša ujel v »največji mafijski film vseh časov«

Martin Scorsese je leta 1973 posnel žmohten gangsterski film Goncharov, ki gre takole: ko Sovjetska zveza razpade ( ja, razpadla je že na začetku sedemdesetih, Scorsese, oskarjevec, je pač vizionar), se Goncharov, ruski gangster, ki je imel v Moskvi veliko in ugledno diskoteko, preseli v Neapelj in se tam oprime gangsterskih poslov. Čas je, da pokaže svoj kapitalistični morilski talent – in mastno obogati. Postati hoče glavni. Numero uno.

Igra ga Robert De Niro.

Dobro mu gre, hitro se prebija, vsi se ga bojijo, vsi se mu umikajo, za sabo pušča krike in kri, tako da je Neapelj kmalu poln gangsterjev, ki so alergični nanj, z največjim nožem pa ga pričaka enooki Andrey Daddano, alias »Bankir«, ki ga sovraži in obenem občuduje. Igra ga Harvey Keitel. Oba sta odločna, hladnokrvna, neusmiljena in neustrašna. Trupla se kopičijo s hitrostjo kopičenja kapitala.

Vprašanje je le, kdo bo novi mafijski šef – Goncharov ali »Bankir«? Kdo bo vladal neapeljskemu podzemlju – italijanska ali ruska mafija?

Vprašanje je le retorično – med Goncharovom in »Bankirjem« je namreč nekaj več. Med njima klikne seksualna napetost, ki je ne moreta skrivati. Nekateri celo pravijo, da bi bilo najbolje, če bi se Goncharov in »Bankir« kar pofukala – potem bi bilo mrtvih precej manj ali skoraj nič. Vojne bi bilo konec. Čeprav je malo verjetno, da bi njun fuk ustavil psihopatskega Josepha »Ice Pick Joeja« Morellija, ki – tako kot kasneje Sharon Stone v Prvinskem nagonu – blesti z nožem za led.

Medtem ko Goncharov in »Bankir« tuhtata, ali naj se pofukata ali pobijeta, se Goncharovova žena Katya, ki jo igra Cybill Shepherd, tako dolgočasi, da moža ne le prevara z drugo – jasno, skrivnostno – žensko, ampak tudi izda, saj ruska in italijanska mafija komaj čakata, da se ga znebita, tako da se film, v katerem igrata tudi Gene Hackman (ruskega gangsterja) in Al Pacino (italijanskega gangsterja), konča v slogu elizabetinskih krvavih tragedij maščevanja.

Spoiler alert: vsi umrejo. Goncharov, »Bankir« in Katya. Čas jim poteče. Film je poln ur in tiktakanja. Kot Leonejev gangsterski spektakel Bilo je nekoč v Ameriki. Le da je Scorsesejev Goncharov – okej, Bilo je nekoč v Neaplju – boljši. Mnogo boljši. Scorsese, ki ga je posnel leta 1973, ko je posnel tudi gangsterski film Ulice zla ( ja, z Robertom De Nirom in Harveyjem Keitelom), je posnel serijo odličnih, osupljivih gangsterskih filmov, recimo Dobre fante, Kazino, Dvojno igro in Irca, toda Goncharov velja za najboljšega in najosupljivejšega. Nasploh. Boljšega gangsterskega filma ni. Pika.

Družbeno omrežje je lahko tudi zabaven kraj

Vprašanje je le, kako to, da ga niste še nikoli videli. Kako to, da ga ni na Netflixu? Kako to, da ga ni na lestvici najboljših filmov vseh časov, ki jo je nedavno objavila britanska filmska revija Sight & Sound (no. 1 je po novem belgijski feministični film Jeanne Dielman, 23, quai du Commerce, 1080 Bruxelles)? Še huje: kako to, da zanj niste še nikoli slišali? Čisto in scela nikoli. Nikoli in nikdar. Kako to?

Iz preprostega razloga: ker ga Scorsese ni nikoli posnel. Ne, Goncharov ne obstaja. Izmislil si ga je internet. Ali natančneje: predvsem Tumblr. Uporabniki tega mikroblogerskega družbenega omrežja so se začeli ob koncu novembra obnašati, kot da Goncharov obstaja. Kot da ga je Scorsese res posnel. Kot da je posnet po romanu iz leta 1970 (menda celo trilogiji, ki pa jo je Scorsese precej predelal in priredil svoji viziji). Kot da je res klasika. Kot da je res največji gangsterski film vseh časov. Kot da so ga na oskarjih ignorirali. Kot da je že legendaren. Kot da je že del filmskega kanona. Kot da je izšel na videu. Kot da je na devedeju izšel pri Criterionu. Kot da je že dobil tudi videoigrico. In kot da je že na voljo za streaming.

Kako to, da za Scorsesejev film Goncharov niste še nikoli slišali? Čisto in scela nikoli. Nikoli in nikdar. Kako to?

A to še ni bilo vse. Izdelali so posterje. Na enem piše: »The greatest mafia movie ever made.« Največji mafijski film vseh časov. »Zima prihaja v Neapelj,« se glasi eden izmed reklamnih sloganov. Internet so preplavili z inserti iz filma – jasno, lažnimi inserti, pobranimi iz drugih gangsterskih filmov, ne le Scorsesejevih (recimo iz Mannove Vročine, v kateri gangsterja De Nira na koncu likvidira detektiv Pacino). Dodajali so nove in nove fakte. In nove in nove detajle. In novo in novo trivio. In novo in novo kramo. In risbe. In citate. In fotošopirane posnetke. In kompilacije najboljših prizorov. In najikoničnejših prizorov. In najromantičnejših trenutkov (s »tistim« poljubom vred). In gife. In meme. In mood boards. In tematske debate. In fan art. In recenzije. In kritike. In dolge analize prizorov, ki jih ni. In metaanalize.

Neki učitelj iz Indiane je zložil celo soundtrack – v slogu Botra. »Kako pa boste govorili o filmu brez glasbe,« so zapisali. Nekdo drug je napisal song. Lynda Carter, ki je med letoma 1975 in 1979 igrala televizijsko Wonder Woman, je objavila črno-belo fotografijo s pripisom: »Jaz in Fonz na premieri Goncharova v Graumanovi Kitajski dvorani.« Vsi so fejkali. Vsi so šli za vetrom. Ničesar niso hoteli zamuditi. Goncharov, ki ga je lansirala nalepka na škornjih, na kateri je pisalo »Martin Scorsese Presents Goncharov« (nekdo se je zmotil, pa je namesto Gomorrah, kot se je glasil naslov slovitega italijanskega gangsterskega filma, ki ga je promoviral Scorsese, zapisal Goncharov), je bil dogodek, mimo katerega niso mogli. Niti smeli. Tumblr, ki so ga – po prepovedi pornografije in podobnih vsebin – odpisali, je doživel comeback. Precej bolj kot tedaj, ko so se vsi pretvarjali, da Pirati s Karibov vključujejo tudi gejevsko ločitev.

In Goncharov, prežet in gnan z brezmejnim entuziazmom (in strahom, da ne bi česa zamudili), je letel. Povsod – tudi na Twitterju, TikToku in Instagramu. Vsi so ga kopirali, lepili, delili. Vsi so ga slavili. Vsi so klečali pred njim. Vic, ki se je kolektiviziral in prijel ter na portalu Archive of Our Own v trenutku dobil na stotine fenovskih zgodb, fenovskih fikcij. In ta fenovska fikcija – fan fiction – je postajala čedalje resničnejša in čedalje zajetnejša in čedalje kompleksnejša in čedalje labirintnejša in čedalje protislovnejša. Temu kopanju v fikciji – no, temu kopanju v manipuliranju, totalnem gaslightingu – pa se ni mogla upreti niti uprava Tumblrja, ki ji ni preostalo drugega kot to, da je tvitnila: »Goncharov je bil nepojasnljivo pred svojim časom in njegov prispevek h kinematografiji je izreden. Redko nam film pove toliko različnih, a povezanih zgodb. Težko si predstavljamo, da ga je videlo tako malo ljudi.«

Goncharov – izmišljen kot Ratatouille the Musical, ki je pred dvema letoma obsedel TikTok, ali pa Argo, s pomočjo katerega je skušala CIA leta 1979 v Iranu rešiti ameriške talce – je postal trend. Na Tumblrju trend št. 1. Platformo je zasičil. Martin Scorsese je postal trend št. 2. Pritisk tega čedalje ekspanzivnejšega in invazivnejšega fiktivnega vesolja pa je bil tako močan, da se je zlomil tudi sam Scorsese in priznal. »Ja, pred leti sem posnel Goncharova.«

Goncharov je postal obsesija. Gibanje. Vesolje. Kaj bo šele prihodnje leto, ko bomo praznovali petdesetletnico te pozabljene mojstrovine. Kdo ve, morda ga bo kdo celo zares posnel. Morda Martin Scorsese. Da ne bodo rekli, da ima še manj smisla za humor kot goodfella Tommy DeVito. Trušč, ki ga je ustvaril Goncharov, je bil nalezljiv.

Goncharov – po malem tudi čestitka Scorseseju ob osemdesetletnici in po malem vselitveni žur ljudstva, ki je po Muskovem kaotičnem prevzemu s Twitterja migriralo na Tumblr, kjer se je izkazalo, pravi María Luisa Paúl (Washington Post), »da je lahko digitalni svet tudi zabaven kraj,« ne pa le kraj podlosti, zlobe in umazanije – je izgledal kot komet, ki ga vidiš le enkrat v življenju. Naslednjič bo prišel mimo čez 2500 let.

In nekateri so padli na finto. Nič čudnega: vsi tisti, ki so se igrali in sodelovali pri tej spletni »produkciji« Goncharova, pri steroidni estetizaciji filma, ki ga ni, so namreč izkazali takšno cinefilsko vdanost, takšno kultistično predanost in takšno popkulturno navdušenje, da so ustvarili vtis, da gre za resničen film.

Uživanje v skupnem pretvarjanju

Največji mafijski film vseh časov sicer ne obstaja, a ga lahko vendarle okušate, izkušate in doživljate prek vsega tega, kar veste o njem – prek vsega, kar ga obkroža. Ja, Goncharov ne obstaja, a ga lahko okušate, izkušate in doživljate prek fikcij, ki se spletajo o njem. Prek fiktivne mitologije, fiktivnih posterjev, fiktivnih reklamnih sloganov, fiktivnih insertov iz filma, fiktivnih faktov, fiktivne trivie, fiktivnih citatov, fiktivnih ikoničnih prizorov, fiktivnih romantičnih trenutkov, fiktivnega soundtracka, fiktivnih recenzij, kritik, analiz in metaanaliz. Film, ki ne obstaja, deluje tako resnično, da ne morete reči, da ne obstaja. In vsi so brezmejno, vdano in predano uživali prav v resničnosti fikcije – v resničnosti tega, kar ne obstaja. Da bi v nečem uživali, ni treba, da zares obstaja, a ko začnemo v tem uživati, ne moremo več reči, da ne obstaja. Vsi so, pravi Sian Cain (The Guardian), »uživali v skupnem pretvarjanju, da so lažne stvari resnične«.

Goncharov je kolektivna parodija vzporednega sveta, v katerem živi Janša – sveta, v katerem SDS na vsakih volitvah izboljša izid, a potem kljub temu izgubi.

Prav res – vsi so uživali v skupnem pretvarjanju, kolektivnem igranju, veliki globalni travestiji. Celo sam Martin Scorsese. In ja, nekaj subverzivnega, odporniškega, protestnega, revolucionarnega je v Goncharovu. Še več: Goncharov izgleda kot kolektivna parodija sil, ki si tako ali drugače – a v vsakem primeru na vso silo – prizadevajo, da bi dejstva, resničnost, demokracijo in družbo prelevili v nekaj irealnega in fiktivnega.

Recimo: Goncharov je kolektivna parodija konspirologije, ki je – s pornografsko vnemo – obsedla in preplavila družbena omrežja (v času pandemije so teorije zarote nadomeščale bližnje, mame, očete, brate, sestre, babice ipd.), kolektivna parodija flateartherjev, ki trdijo, da je Zemlja ploščata, kolektivna parodija družbe nadzora, saj na nas povsod prežijo kamere, ki ustvarjajo vtis, da nastopamo v šovu, filmu, predstavi, fikciji (mnoge kamere prepoznavajo obraze, s čimer nas silijo, da smo vedno – kot Norma Desmond v Wilderjevem Bulvarju somraka – pripravljeni na veliki plan), kolektivna parodija neoliberalnega kapitalizma, ki je z ekstremnim poglabljanjem ekonomske neenakosti in podžiganjem podnebnega kaosa človeško življenje spremenil v nekaj prekarnega, fleksibilnega, pogrešljivega, irealnega in fiktivnega (v času finančne krize so se razpasla fiktivna podjetja, v katerih so se delavci le delali, da delajo, izdajali so fiktivne račune, dobivali fiktivne plače ipd.), kolektivna parodija aplikacij, ki nam prodajajo »avtentičnost« (npr. BeReal), kolektivna parodija te nove zamenljivosti resničnosti s fikcijo (npr. posnetke iz češke vojaške igre Arma 3 čedalje pogosteje predstavljajo kot posnetke iz rusko-ukrajinske vojne).

Če hočete, lahko v Goncharovu vidite tudi kolektivno parodijo britanske kraljeve družine, ki dela vse, da bi postala nova sezona Netflixove serije Crown. Princ Harry in Meghan Markle, ki si domišljata, da sta John Lennon in Yoko Ono, bosta na Netflixu dobila svojo filialo te serije – dokuserijo Harry & Meghan. Člani kraljeve družine skušajo živeti tako, da bi lahko fikcijam zagotovili čim več materiala ( je pa res, da je kraljeva družina že tako izgubila občutek za resničnost, da bi ji morali prilepiti disclaimer, da je njeno življenje le fikcija in da je mogoče o njej več resnice povedati s fikcijo kot z objektivnimi dejstvi).

V Goncharovu zlahka vidite kolektivno parodijo Trumpove velike laži, da je leta 2020 dobil predsedniške volitve in da so mu Belo hišo ukradli. Kam takšne laži pripeljejo, smo videli 6. januarja 2021, ko se je vse skupaj končalo s poskusom državnega udara, jurišem na Kapitol, političnim nasiljem in smrtnimi žrtvami. In še ni konec posledic te velike laži – Trump je te dni zahteval celo razveljavitev ameriške ustave, češ da ga je »cenzuriranje« zgodbe o laptopu, skrivnih fajlih in davčnih mahinacijah Bidnovega sina Hunterja prikrajšalo za volilno zmago. V ustavi vidi zaroto proti sebi.

Ganljivost zanikovalcev holokavsta

Zato tudi lažje razumete, zakaj Goncharov deluje kot kolektivna parodija Muskovih prizadevanj, da bi Twitter – družbeno omrežje – spremenil v popolno fikcijo. Kot veste, je Elon Musk, magnat z mesijanskim kompleksom, kupil Twitter, zdaj pa bo odpravil vse filtre, ki so ustavljali dezinformacije, laži in »alternativna dejstva«. To bo storil, pravi, v imenu svobode govora. Anticepilci že slavijo. Zanikovalci podnebnih sprememb tudi. Neonacisti, antisemiti in zanikovalci holokavsta prav tako.

Ta muskovska »svoboda govora« namreč pomeni natanko to – da bodo dali besedo zanikovalcem holokavsta. Neonacistom. Tistim, ki slavijo Hitlerja. Ko je sloviti, lunatični reper Kanye West, znan po antisemitskih izpadih, nedavno nastopil v šovu razvpitega, lunatičnega konspirologa Alexa Jonesa, je na vprašanje: »Pa saj ti nisi nacist, ni prav, da te imajo za nacista,« zmagoslavno odvrnil: »No, pri Hitlerju vidim dobre stvari.« Da ne bi bilo res nobenega dvoma, je takoj zatem dodal še: »Rad imam Hitlerja.« Kanye West, ki rad nastopa v majicah z rasističnimi napisi (»white lives matter«), je na začetku oktobra nastopil na desničarski, prorepublikanski televizijski mreži Fox News: v šovu Tuckerja Carlsona je rekel, da klinike, ki opravljajo splave, izvajajo »genocid nad črnsko raso« in da ga skušajo »liberalni nacisti« utišati, obenem pa je Judom napovedal smrt (že prej je tvitnil, da je »nocoj malce zaspan«, a da, ko se zbudi, načrtuje »death con 3 on JEWISH PEOPLE«), toda ko je portal Vice razkril, da so nekatere Westove izjave vendarle za vsak primer raje izrezali (celo za Fox News so bile očitno too much), je Carlson v svojem šovu oznanil, da se mu West – ki so ga republikanci posvojili tako hitro kot Muska – ne zdi nor. Ne, ravno nasprotno: »Le redko vidimo človeka, ki bi tako iskreno in ganljivo govoril o tem, kar verjame.« In to je Muskova desničarska logika »svobode govora«, v katero bo odel Twitter – zakaj ne bi ljudem pustili, da iskreno in ganljivo govorijo o Hitlerju? Zakaj jim ne bi pustili, da iskreno in ganljivo zanikajo holokavst? Zakaj jim ne bi pustili, da iskreno in ganljivo izražajo svojo antisemitsko, fašistično, neonacistično vero? Lahko ljubijo in slavijo Hitlerja – če to le počnejo iskreno in ganljivo. Lahko lažejo, lahko širijo teorije zarote, lahko trosijo »alternativna dejstva« in dezinformacije – to morajo le iskreno in ganljivo verjeti. Ko bi le vsi tako iskreno in ganljivo govorili o tem, kar verjamejo! Recimo tako iskreno in ganljivo, kot je Alex Jones govoril o tem, da v pokolih na ameriških šolah nihče zares ne umre, da so to le predstave in da so otroci, ki umrejo, le igralci, tako kot so le igralci njihovi žalujoči starši. Sodišče mu je naprtilo milijardno kazen. Twitterju bi morali takšno kazen naprtiti za vsak tvit, ki bi zanikal holokavst ali podnebne spremembe.

V Goncharovu zlahka vidite kolektivno parodijo Trumpove velike laži, da je leta 2020 dobil predsedniške volitve in da so mu Belo hišo ukradli.

Goncharov je kolektivna parodija te iskrenosti – in te ganljivosti. In te vere, da ni nič slabega, če ljudem omogočiš, da podžigajo antisemitizem in zanikajo holokavst. Kot da med antisemitizmom in holokavstom ni nobene povezave.

Vzporedni mehanizem

In seveda – Goncharova imate lahko tudi za kolektivno parodijo Janševe konspirologije. Ali natančneje: vzporednega mehanizma. Da Janša v svetu vidi zaroto proti sebi, je že pred leti opozorila Spomenka Hribar. Temu, ki iz ozadja vleče niti, je v svoji mitologiji natikal različna imena: udbomafija ... strici iz ozadja ... sile kontinuitete ... Murgle ... močvirje ... globoka država. Zdaj mu je pritaknil novo, zelo trendovsko ime: vzporedni mehanizem. Janša je šel pač vedno s časom – izraz vzporedni mehanizem, ki ga je sicer pobral v Pezdirjevi knjigi Vzporedni mehanizem globoke države oziroma istoimenskem dokumentarcu, ki ga je producirala Janševa založba Nova obzorja, se lepo poda času, ko se nekateri sprašujejo, ali nemara ne živimo v Simulaciji ali Matrici, v takšni ali drugačni obliki vzporednega sveta. Recimo: Golobova vlada je »izvršilni organ vzporednega mehanizma«. Ali pa: »Kadar se vsa ta popolnoma nesorazmerna moč vzporednega mehanizma osredotoči v podporo enemu kandidatu, lahko na volitvah zmaga tudi Jaka Racman ali Miška Miki.« Ali: »V Sloveniji se namreč lahko nekdo, ki ga h kandidaturi nagovori in lansira sam Milan Kučan oziroma vzporedni mehanizem, predstavlja kot neodvisen, vsi drugi pa so odvisni.« Ali: »Medtem ko je bil volilni štab Anžeta Logarja sestavljen iz peščice njegovih prijateljev in sodelavcev, je za protikandidatko delal grozd PR-agencij ter celoten finančni in medijski korpus tranzicijske levice. Sistema. Vzporednega mehanizma.« Ali: »Vodstva SDS ne določajo strici iz ozadja oziroma vzporedni mehanizem prek medijskih pritiskov.« Ali: »Ko v Sloveniji dejstva nekega dne neusmiljeno silijo na plano iz navidezne medijske resničnosti in jih začne uspavano ljudstvo primerjati, začnejo v vzporednem mehanizmu iskati naslednji nov obraz in se pripravljati na predčasne volitve.« Pa: »Gibanje Svoboda je Novo Slovenijo pripravljeno vzeti v koalicijo namesto Levice. Nikakor pa ne namesto Socialnih demokratov in Levice skupaj. Vzporedni mehanizem, ki je ustvaril gibanje Svoboda, tega seveda Golobu ne dovoli.«

In končno: »Kar se tiče pa mafijskega upravljanja z državo, vam lahko veliko povem, kajti to, kar so danes osrednje težave te države, izhaja namreč iz tega, da v tej državi udbomafija ali, kot je to v zadnjem času nov uveljavljen termin, vzporedni mehanizem brez volitev in brez legitimitete obvladuje velike dele sistemov in podsistemov.«

Vzporedni mehanizem, vzporedni mehanizem, vzporedni mehanizem in še enkrat vzporedni mehanizem. Jasno: ta vzporedni mehanizem mu ne pusti zmagati. Ta vzporedni mehanizem ga neprenehoma ustavlja. Ta vzporedni mehanizem je kriv za njegove volilne poraze. Vzporedni mehanizem – ne pa on sam. Celo prvaki Nove Slovenije – od Mateja Tonina do Ljudmile Novak – trdijo, da je prav on, Janez Janša, kriv za volilne neuspehe desnice (Tonin pravi, da mora desna sredina najti novega kandidata za predsednika vlade, Ljudmila Novak ga pošilja v penzijo), da je torej Janša kriv, da je na oblasti leva sredina, ne pa desna sredina. Janša, ki mu vzporedni mehanizem ne pusti zmagati, si je podredil nacionalko, a je potem kljub temu izgubil vse referendume in vse volitve – tudi lokalne (četudi Janša pravi, da je »to naša peta zaporedna zmaga na lokalnih volitvah«), navsezadnje, župani skoraj vseh velikih in večjih slovenskih mest so levosredinski.

Goncharov je kolektivna parodija vzporednega sveta, v katerem živi Janša – sveta, v katerem nikoli ne zmaga tisti, ki je najboljši, in v katerem SDS na vsakih volitvah izboljša izid, a potem kljub temu izgubi. Toda ne izgubi SDS, temveč Slovenija, pravi Janša, ki volilne izide stalno trumpovsko reinterpretira in ki v resnici nenehno zmaguje. »Kje so Zares, Lista Zorana Jankovića, Stranka Alenke Bratušek, Lista Mira Cerarja, Lista Marjana Šarca?« Vidite.