Yasmina Reza: Blagor srečnim

+ + + +

Ni sreče, ni

Yasmina Reza (1959) sodi med najbolj priljubljene francoske avtorice in po začetnih uspešnih ekranizacijah dramskih besedil ostaja ves čas prisotna v pripovedništvu. Tu podobno kot v igrah o višjem in srednjem sloju pa o trkih med različnimi prepričanji na način premolkov in potem skoraj izbruhov kaže, kako je tisto spodaj, pod skorjico, razgreto in nepredvidljivo. Njeni protagonisti plavajo na razbeljeni mentalni magmi, katere pregretost od zunaj le težko prepoznamo; to so namreč igre o tistih, ki so družbeno uspešni. Roman Blagor srečnim preverja, koliko sreče ostane tistim, ki so v intimnem na zunaj uspešni in zgledni, koliko so ti zares srečni.

Roman je sestavljen iz monoloških poglavij in najprej se nam zdi vse precej razsuto, tu so prepiri z zakonci zaradi sirov in nakupovanja, njihove izpovedi o plačljivih spolnih praksah. Ali pa o nesposobnosti, da bi sprejeli dejstvo, da se je v njihovega zlatega in nadarjenega otroka naselila ideja, da je kanadska frankofonska pevka, in zdaj zavija s quebeškim naglasom. Čeprav je že v ustanovi, vendar zanjo misli, da je tonski studio in sopacienti oboževalci. Reza jim sledi v čakalnice ambulant, na intervjuje, avtobuse in snemanja, situacije so torej bolj ko ne vsakdanje, razen v zadnjih poglavjih, ki se osrediščijo okoli pogreba in slišimo kopico veličastnih besed o nekdanji slavi bančnikov in njihovem sumljivem početju dandanašnji.

Proti koncu se govorci povežejo, med njimi vidimo celotno mrežo, ki jo sestavlja z nekaj čudaki razširjena družina. Gre za reprezentativno rezino družbene torte, za stebre družbe, tako rekoč, za ugledne, premožne, vladajoče in spolno privlačne, torej po definiciji srečne. Vendar ne, vsak od njih je točko sreče morda imel, zdaj pa jih mučijo različni dvomi in strahovi, recimo v zvezi z lastnim pogrebom, nesrečnimi zaljubljenostmi, ki si jih ne priznajo, željo po podreditvi, za katero pa ne najdejo dovolj dominantnega partnerja.

Predvsem roman Blagor srečnim kaže neko patologijo, na posameznika razletelo družbo brez vsakršne kohezivnosti. Usode romanesknih oseb so mimobežne tudi, kadar so zapletene v pogovor ali partnerstva, prešuštva, že kaj, družba ne obstaja mimo srečevanj in nezadostnega križanja in manj zadovoljevanja skupnih interesov. Da je kapitalska podlaga tega sloja kriminalnega izvora, da gre za sumljivo bančništvo ali goljufe in kompulzivne, neozdravljive hazarderje, v najboljšem primeru za razvajene filmske dive, pa seveda kaže, da so enako v oblakih kot pričakovanja tudi temelji te družbe, način produkcije in še bolj nekajkrat osmešeni načini trošenja in uživanja.

Ravno užitek, še ta napokan in oškbljen, je očitno pojedel srečo. Hlastanje za hipnim, naslonjeno na breztemeljno, je iztirilo večino pogrebcev iz zadnjih monologov in Reza svojo prozno sestavljanko izpiše suvereno, do družbe polemično, čeprav tudi ta bolj kritika kot angažma pronica počasi, od spodaj. To je nedvomno artikulirana pisava, ki razgalja splošno tesnobnost in nefunkcionalne načine, kako ji ubežati.