Komentar / Skušnjave oblastništva

Janko Lorenci

23. 12. 2022  |  Mladina 51  |  Kolumna

Premier Golob si je afero Bobnar v glavnem skuhal sam. Tudi ko je zadeva že izbruhnila, bi jo sprva še lahko ustavil – se resno pogovoril z ministrico in zavrnil njen odstop. Zdi pa se, da se ni skušal znebiti Bobnarjeve zato, da bi nastavil ubogljivega ministra, ta pa ubogljivega šefa policije. Če bo Lindav ostal na položaju, bo ta blažja razlaga afere potrjena.

A vsekakor je sebi, policiji in koaliciji napravil škodo in izgubil nekaj zaupanja, ki ga bo v vsem mandatu krvavo potreboval. Položaj je vnetljiv že zdaj; dovolj je omeniti dramatično razpadanje javnega zdravstva. Veliko je dvomov, ali se zdravstveni minister krize loteva vsaj približno ustrezno. Golob se bo moral vprašati, ali še trdno in v vseh pogledih stoji za njim.

Odstop Bobnarjeve pa bi moral predsednika vlade pripraviti do tega, da se kaj vpraša tudi o samem sebi.

Zapisali smo že, da se zdi Golob po vrsti bledih levosredinskih premierov in Janši, ki je grožnja za ustavni red, zunajserijski politični potencial. Je hitre pameti, samozavesten, ima kar široko znanje, zna nastopati, dobro se suče na mednarodnem parketu, širi optimizem. Celo nekaj karizme premore. Vendar ima tudi jasne omejitve. Bolj kot politik je še naprej tipičen menedžer, narejen v okolju, ki je zunaj javne pozornosti in neprimerno manj zahtevno, kot je vodenje vlade. V Gen-I je bil kralj, lahko je ukazoval, menjaval ljudi po mili volji, dajal sebi in drugim sijajne plače. Podjetje je po vseh ocenah vodil uspešno, Gen-I ga je formiral in deloma tudi zacementiral. Vlada je veliko več kot podjetje, a Golob kakor da še naprej ravna po starem maherskem, menedžerskem vzorcu. To se kaže tudi pri kadrovanju.

Taki ljudje so v nevarnosti, da se jim zgodi kult osebnosti. Ta ni sinonim za avtoriteto, ampak za avtoritarnost in pomeni, da okoli nosilca kulta ni več avtonomnih osebnosti, le dvor kimavcev, ki prej ali slej pogubi vsakega vladarja. Kult osebnosti na desnici si je, tudi na podlagi osamosvojitvenih zaslug, postopoma zgradil samo Janez Janša. V njegovi bližini ni več ljudi, ki bi mu upali reči kaj res kritičnega. To po malem grozi tudi Golobu, pri čemer mu pomaga moč njegove stranke v koaliciji. Žalostna personifikacija takega dvorjanstva je predsednica parlamenta, ki v povzdigovanju šefa Gibanja Svoboda počasi izgublja osebnost. Pri tem nikakor ni sama.

Kakorkoli, zadeva Bobnar razločno govori, da premieru manjka političnega znanja, samoomejevanja in samokritičnosti. Sicer bi bolj razmislil o posledicah svojega ravnanja. Z »bobnarskim« vzorcem obnašanja se njemu osebno, vladi in koaliciji v časih, ki so in bodo objektivno trdi, slabo piše.

Ali se lahko izvije iz tega kalupa, je odvisno od njega samega in od zunanjih vplivov nanj. Morda se bo zgodil srečen spoj obojega.

K zunanjemu pritisku so nekaj v zadevi Bobnar že prispevali mediji, vredni tega imena. Svoje bo morala dodati levosredinska politika. Največji dolžnik v tem pogledu je Gibanje Svoboda, ki je v nevarnosti, da njegovo razmerje do predsednika stranke postane podobno odnosu SDS-Janša. Dolžnika sta prav tako Levica in SD, glede Bobnarjeve in tudi sicer v glavnem tihi kot miš. Šibki sta, a imata dovolj adutov za vpliv na Goloba: s SDS ne more sodelovati in tudi NSi kot nadomestek za njuno članstvo v vladi bi večinska javnost dojela kot volilno prevaro.

Najbolj lahko k zunanjim vplivom na Goloba prispeva tista civilna družba, ki ga je pomagala spraviti na oblast. Premier ima do nje moralni dolg, ve pa tudi: če se bo trajno obrnila proti njemu in vladi (glede zdravstva se to že nakazuje), drugega mandata ne bo. Sodelovanje s civilno družbo je ves čas tudi slovesno obljubljal. Pri tem so 8. marec, Pravna mreža, Glas ljudstva itd. dovolj zreli, da bodo znali kritiko in pritisk kombinirati s podporo vladnim potezam, ki si to zaslužijo. Saj se jasno zavedajo, da sta Golob in vladajoča koalicija ta čas kljub vsemu najboljše, kar je na voljo v politiki. Realna alternativa je za zdaj še vedno samo janšizem na oblasti.

Za Goloba bi morala biti civilna družba najboljši orientir. Gotovo tudi ve, da mu sedanja priljubljenost ni zagotovljena; antijanšizem tone v pozabo, stavke utegnejo postati vsakdanjost, razmere se bodo prej slabšale kot boljšale, šarmiranje namesto ustrahovanja bo izgubilo čar … Bobnarjeva je za Goloba trdo opozorilo, test in nekaj, kar bi ga moralo pripraviti do tega, da si postavi nekaj vprašanj o sebi. Poskusimo to narediti namesto njega: Kaj sploh hoče kot premier? Se zaveda, da ga bo premierstvo določalo bolj kot vse pred tem? Razmišlja, kakšen odtis bo pustil za sabo? Ve, da se vsak uspešen, pameten in nezakompleksan voditelj obda s potentnimi in kritičnimi ljudmi, da si poveča domet? Ve, da bo, če bo zavozil mandat, luzer in da mu tega občutka ne bo pomagalo odpraviti nobeno bogastvo?

Menda ja ne bo končal kot še en jalov novi obraz.

Sposoben je dovolj, težava je kalup, pridobljena drža, ki v politiki rada vodi v klasično oblastništvo. Za politike oblastnike je oblast slast in sama sebi namen. Golob se bo tej nevarnosti izognil, če se bo odrekel dvoru laskačev in občudovalcev, če ne bo preveč kadroval »naše«, če bo s civilno družbo vzpostavil produktivno medsebojno zaupanje, če se bo držal koalicijske pogodbe in krepil javne službe. Liberalne demokracije in stabilne družbe in politike ni brez elementarne socialne pravičnosti, se pravi brez dobrega javnega zdravstva, šolstva, sociale …, dejavnosti, ki so namenjene ne samo varnosti navadnih ljudi, ampak so s proizvodnjo dobrih kadrov prav tako kri in meso gospodarstva.

Seveda pa tudi upamo, da je bilo v Gen-I vse zakonito in prav.