Saša Eržen / Scenaristka, ki je s svojo božično pravljico postavila temelje za filmsko uspešnico Kapa

Dobri dve desetletji minevata, odkar se je lotila prvega scenarija za celovečerni film. Na delavnici Pokaži jezik je snovala tako pravo, kleno komedijo o ropu vaške pošte. A ni in ni ji šlo. In tako je namesto tej filmski zgodbi vse več časa namenjala neki drugi, ki se ji je ravno tedaj utrnila – o dečku iz revne, razpadle družine ter razvajeni deklici, ki ima vse materialne dobrine, a prav tako odsotne starše. Spoznata se za božič in nepričakovana skupna pustolovščina ju zbliža in poveže za vedno.

Prvi slovenski otroški božični film tedaj žal nikogar ni zanimal. Osemnajst let pozneje pa jo je znanka s takratne delavnice Ida Weiss opomnila, da bi ta film morali posneti, in dodala, da bi bila z veseljem njegova producentka. Osnutek je tako spet vzela v roke. In zgodila se je čarovnija.

Najprej je bila sprejeta na scenaristično delavnico Scenarnico in enemu od sošolcev, režiserju Slobodanu Maksimoviću, je bil njen scenarij tako zelo všeč, da je svojega zavrgel in se javil za režiserja božičnega filma. Potem so jo sprejeli na Cinekid Script Lab, najuglednejšo scenaristično delavnico za filmske in televizijske vsebine za otroke, kjer je besedilo do konca izpilila s priznanimi tujimi mentorji. Čudežno so se zložila tudi sredstva za film. Med snemanjem pa se je izkazalo še, da je med glavnima igralcema Gajem Črničem in Kajo Podreberšek tista prava, nujno potrebna kemija. In ko je film Kapa letos le dočakal premiero, je očaral vse – gledalce, ki so množično drli v kino, in filmske kritike, še samega Marcela Štefančiča, jr., ki ga je razglasil za »novo slovensko mladinsko klasiko«.

Tudi sama je že kot osnovnošolka (rojena je leta 1973) rada hodila v kino, zlasti v bližnji ljubljanski Kino Bežigrad. V Straži pri Novem mestu, kjer je preživela prva leta svojega življenja, pa je bila že pri štirih, petih knjižni molj. Selitev v Sevnico si je tako zapomnila po branju revije Ciciban, naslednjo na Vrhniko po tamkajšnji knjižnici. Brala je in brala in to ji je pomagalo preživeti tudi ne ravno lahke stvari, od ločitve staršev do nenehnih selitev, ki so jo spremljale tudi pozneje. Po dvaindvajsetih ve, kaj je dom: »Dom je nekje, kjer imaš občutek, da nisi sam. Tudi v knjigah in filmih, še najbolj pa v sebi in drugih ljudeh, s katerimi stopamo v bolj ali manj trajne odnose.«

Sprva je bila novinarka, a so na Radiu Študent hitro ugotovili, da je izjemna v ustvarjanju duhovitih oglasnih sloganov. Tedaj je tudi študij novinarstva zamenjala za komunikologijo in se podala v oglaševanje. Kot vrhunska tekstopiska se je ob prelomu tisočletja najbolj proslavila s sloganom Nori na Poli, ki ga danes izreka celo košarkarski superzvezdnik Luka Dončić. Približno takrat je začela v Mladini ustvarjati tedensko rubriko Hudo, v kateri lucidno popisuje bizarne izume potrošniške družbe. Krepko več kot tisoč izdaj – ali 21 let – pozneje ji idej še vedno ni zmanjkalo. »Prej bo svet propadel kot produkcija in prodaja bizarnosti,« je prepričana.

Verjetno so bili že »hudojčki« signal, da se ji oglaševanje vse bolj upira. Predvsem zato, pravi, ker nam oglasi govorijo, da nismo dovolj dobri, razen če kupimo neki izdelek ali storitev. Nekega dne je imela dovolj. Spremenila je življenjski slog: s prijateljicami si že več kot desetletje izmenjujejo rabljena oblačila, pravzaprav vse, česar ne potrebujejo več, sama tudi šiva. In seveda je dala odpoved: dobro plačano zaposlitev, ki ji je »uničevala dušo«, je zamenjala za negotovo prihodnost samozaposlene v kulturi. Da bi pisala za najmlajše. Za tiste, katerih domišljija še nima meja, ki jim teža sveta še ni pristrigla zvedavosti.

Tako so se začeli vrstiti njeni scenariji za otroške in mladinske oddaje na TV Slovenija. In nato še besedila za lutkovne predstave, pri katerih sta odličen tandem postala s Silvanom Omerzujem. Nazadnje sta moči združila v gozdni detektivki Želodkova skrivnost (LGM), največji hit pa je bila predstava Ti loviš! (LGL) iz leta 2012, ki ji je prinesla tudi mednarodno nagrado za najboljše dramsko besedilo. Njena prva v knjigi izdana pravljica Tista o bolhah je medtem pod taktirko Ivane Djilas v Celju zaživela kot gledališka predstava. Zanimivo je, da so prav vse te predstave pospremljene tudi z njenimi songi, mnogi bi lahko bili popevke.

Po izkušnji s filmom Kapa se je povsem našla v za slovenske razmere nišni scenaristiki za otroške filme. »Moram. Ker tega ne počne nihče drug,« pravi. Tu in tam dobimo kak najstniški film, tistih za mlajše otroke pa ni, tudi zato, ker mnogi filmski ustvarjalci otroke podcenjujejo. »A pisanje za otroke je še bolj zahtevno. Imaš številne omejitve, poznati moraš razvojno psihologijo, hkrati pa moraš vedno pisati večplastno, da nagovoriš tudi odrasle, saj otroci v kino ali gledališče ne hodijo sami,« je prepričana.

Priljubljenost Kape je dokaz, kako zelo si občinstvo želi otroških filmov. Še dobro torej, da že pili scenarij za drugi celovečerec – Bivši najboljši namišljeni prijatelj.