Kolosalno zapravljanje časa

Dobro znana literarna anekdota, ki je skorajda že prerasla v legendo, gre takole: leta 1912 je André Gide, priznani pisatelj in urednik pri založniški hiši Nouvelle Revue française, kasneje tudi dobitnik Nobelove nagrade, prejel rokopis. Šlo je za prvi del cikla, ki naj bi se imenoval Iskanje izgubljenega časa – prvi del je nosil naslov V Swannovem svetu. Če bi se poglobil vanj, bi ugotovil, da kar 60 uvodnih strani govori o dečku, ki zaradi odhajanja spat doživlja travmo, saj je težko ločen od mame. To se ne zdi preveč obetavno. Potem sledi nenavaden odlomek namakanja koščka peciva magdalenice v čaj, to pa dečku, ki je zdaj moški, spričo povezave med okusom in spominom prikliče v zavest še preostanek spominov iz otroštva, neodvisnih od te travme.

Avtor je bil »neki« Marcel Proust, ki ga je Gide sicer bežno poznal. Srečeval ga je na družabnih prireditvah in prebral nekaj njegovih zgodnjih del, a so se mu zdela slaba, prenapihnjena, pretirano poetična; vsekakor ne v skladu z literaturo, napisano v jasnejšem, preciznejšem slogu, kakršno so povzdigovali pri Revue. Tudi o Proustu samem Gide ni imel ravno najboljšega mnenja, imel ga je za snoba in povzpetnika. Zato je besedilo, ne da bi mu namenil pretirano pozornost, gladko zavrnil.

Toda avtor je vztrajal. Roman je na svoje stroške izdal pri Grassetu in si plačal celo nekaj bleščečih kritik v časopisih. Ko se je vest o romanu začela širiti, se je naposled tudi Gide odločil, da ga bo prebral. In bil zgrožen! No, nad napisanim je bil navdušen, toda ni si mogel odpustiti, da je kaj takega spolzelo iz rok njegovi založbi. Proustu je napisal celo opravičilno pismo in ga objavil v Nouvelle Revue française, tega pisma se je prijelo ime »najslavnejše opravičilo v zgodovini francoske književnosti«.

Razsežnosti, ki jih je doseglo Proustovo delo, pisatelj tedaj ni mogel slutiti. Danes je Iskanje izgubljenega časa, ki mu je po prvem delu V Swannovem svetu sledilo še šest delov in skupaj obsega krepko več kot 4000 strani, eden najmonumentalnejših ciklov francoske in svetovne književnosti, o katerem so vsako leto napisane preštevilne študije, diplomske, magistrske in doktorske naloge, pa tudi knjige, od znane Deleuzove teoretske študije Proust in znaki do bolj pop filozofskega dela Alaina De Bottona Kako vam Proust lahko spremeni življenje, prirejajo se literarni večeri in simpoziji v njegovo čast – eden takih je pred nekaj tedni potekal tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti – pa še in še.

Leta 1912 je priznani pisatelj in urednik André Gide zavrnil objavo prvega od Proustovih romanov iz cikla Iskanje izgubljenega časa, ne da bi ga prebral. Pozneje mu je poslal »najslavnejše opravičilo v zgodovini francoske književnosti«.

Seveda je Proust vstopil tudi v popkulturo, denimo v eno od epizod serije Monty Python, kjer morajo udeleženci tekmovanja o Proustu povzeti vseh sedem delov Iskanja v 15 sekundah. Med avtorji, na katere je vplival, so piske in pisci, kot sta Virginia Woolf, ki je bila po prvem branju tako zafrustrirana zaradi njegove izjemnosti, da je mislila, da ne bo več pisala, in letošnja nobelovka Annie Ernaux, ki jo opisujejo kot »Prousta za delavski razred«, njeno najpomembnejše delo Leta pa je »Iskanje izgubljenega časa za tehnološko dobo«. O njegovi nesporni veličini priča tudi dejstvo, da so kraj Illiers, kjer je pisatelj preživljal velik del otroštva in ga v Iskanju izgubljenega časa preimenoval v Combray, leta 1971, ob stoletnici avtorjevega rojstva, na pobudo krajanov uradno preimenovali v Illiers-Combray.

Snobovski razsipnež

Marcel Proust se je rodil leta 1871 v Auteillu v Parizu. Iz Auteilla se je družina odselila dve leti kasneje, po rojstvu njegovega mlajšega brata Roberta. Tako je odraščal na pariški ulici Boulevard Malesherbes, nekaj let preživel na Rue de Courcelles, zadnja leta, po smrti staršev, pa je živel in delal na ulici Boulevard Haussmann v bližini znamenite veleblagovnice Galeries Lafayette – to je bilo slovito stanovanje, kjer je večino časa leže v postelji pisal svoj cikel (vse življenje je imel kup resničnih in namišljenih zdravstvenih težav, od astme do trebušnih krčev, ki so se z leti samo slabšale), steno pa je dal obložiti s pluto, da ga ne bi motili zunanji zvoki. Pri vhodu v stavbo se danes šopiri opazna tabla: Marcel Proust je tu živel od leta 1907 do 1919.

Izhajal je iz premožne družine: oče Adrien Proust je bil cenjen zdravnik, po njegovih stopinjah je šel tudi brat Robert. Mati Jeanne Weil se je rodila v izobraženski buržujski judovski družini, njen stric je bil denimo minister za pravosodje Adolphe Crémieux. Proustu tako nikoli ni bilo treba skrbeti za obstoj, kar mu je kakopak omogočilo dostop do kulturnih in umetniških vsebin, druženje s plemstvom, udeleževanje banketov, predvsem pa dolgo razmišljanje in neskončno potapljanje v čustva, brez katerih njegovega cikla bržkone ne bi bilo. Nikoli v življenju ni bil zaposlen – nekoč so mu sicer ponudili službo v knjižnici, vendar je šel na bolniško, še preden bi začel uradno delati, in se po tistem ni nikoli prikazal. Z denarjem so ga do smrti oskrbovali starši in mu tudi zapustili precejšno vsoto. Ta bi mu zadostovala za udobno življenje, če ne bi bil tako razsipen. Vendar je rad živel razkošno in podarjal ekstravagantna darila, zato je umrl razmeroma reven.

Čeprav so nekateri liki v njegovem ciklu biseksualni ali celo odkrito homoseksualni, tega glavnemu liku Marcelu, ki ga je ustvaril pretežno po svoji podobi, ni upal pripisati. Tako je tudi svojega ljubimca Alfreda Agostinellija v knjigi preobrazil v žensko, Albertine.

Edino, v čemer se Proust ni ujemal s konvencionalno sliko vase zaverovanih preskrbljenih belih moških, kakršni so pretežno vladali literarnemu svetu, je bilo to, da je bil Jud – in homoseksualec. Čeprav so nekateri liki v njegovem ciklu biseksualni ali celo odkrito homoseksualni (na primer baron Charlus ali hči skladatelja Vinteuila), tega glavnemu liku iz Iskanja izgubljenega časa Marcelu, ki ga je v skladu z načeli avtofikcije, še preden je ta kot literarna kategorija obstajala, ustvaril pretežno po svoji podobi, ni upal pripisati. Tako je tudi svojega poročenega ljubimca Alfreda Agostinellija, ki je umrl v letalski nesreči, v knjigi preobrazil v žensko, Albertine. Lik Albertine ima, ravno tako kot Agostinelli, intimna razmerja tudi z ženskami, kar je Prousta zelo prizadelo.

Ko je literarni kritik Jean Lorrain, tudi sam homoseksualec, v nekem članku namignil, da je Proust istospolno usmerjen, ga je avtor celo pozval na dvoboj, da bi ubranil svojo čast. Tudi na splošno se je ogibal družbenim komentarjem in angažmajem. Edina priložnost, ob kateri je javno izrazil politično mnenje, je bila Dreyfusova afera; takrat so neresnične obtožbe na račun judovskega častnika Alfreda Dreyfusa, češ da je vohunil za Nemčijo, Francijo za desetletje razdelile na dva pola: na podpornike Dreyfusa, ki so se upirali konservativni, antisemitski vojaški kasti, med njimi je bilo veliko najuglednejših francoskih intelektualcev, in njegove nasprotnike. Proust se je, ker je bil Jud, kakopak postavil na Dreyfusovo stran. Na afero se na nekaj mestih sklicuje tudi v ciklu, predvsem s plehkimi in antisemitističnimi komentarji pripadnikov visoke družbe.

Toda v splošnem ga je veliko bolj zanimala psihologija likov: njihove navade in socialne konvencije, slabosti in kreposti, mali užitki, ki se jim vdajajo, odnos do umetnosti, mode in notranje opreme, nevšečnosti, v katere se zapletajo zaradi ponosa, ega ali želje po ohranitvi družbenega položaja. Predvsem pa čustva, med katerimi je gotovo v ospredju ljubezen oziroma, še bolje, ljubosumje, ki izvira iz nje, da Proustovi junaki svojega objekta poželenja ne spoznajo v celoti in se zato bolj kot v resničnega človeka zaljubijo v idealno predstavo o njej ali njem. Tako podrobno je ljubezen v trenutku, ko literarni subjekt še vedno ljubi, analiziral le še Stendhal, ki je proces idealizacije, skozi kakršnega gredo tudi Proustovi junaki, imenoval kristalizacija.

Od zgodnjega amaterizma do genialnega dela

Zgodnja Proustova dela, denimo zbirka kratkih zgodb Radosti in dnevi ali nedokončani roman Jean Santeuil, med kritiki še danes ne uživajo pretiranega ugleda, četudi so teme, ki jih obravnavajo, precej podobne tistim v ciklu Iskanje izgubljenega časa, na primer ljubosumje in globoko nagnjenje do estetskih užitkov. Še najbližje Iskanju pride nedavno odkritje, knjižica 75 listov, ki sploh ni bila predvidena za objavo, saj je predvsem zbirka nepovezanih osnutkov in impresij, a ravno v njej že vidimo korake do Proustove veličine, denimo to, kako pazljivo je razvrščal, črtal in na novo sestavljal besede in stavke, da res vsak stoji na najboljšem mogočem mestu in je, kar se zgradbe in besedišča tiče, izkoriščen do maksimuma. Tudi v samem ciklu je vidna razlika med natančnostjo v posameznih delih, saj je prve še lahko neštetokrat popravljal, zadnjih, ko je bil že bolan, pa ne več toliko.

Očitno je pretencioznost, ki preveva zgodnja dela, presegel, morali so se mu zgoditi bolečina, verjetno smrt matere, na katero je bil izjemno navezan, in umik iz družbe. Šele takrat je lahko začel konstruirati svoj opus magnum Iskanje, ki je tudi prelomno modernistično delo. Nima namreč posebnega dogajanja niti ne sledi kronologiji, temveč ga poganja izključno in samo spominjanje glavnega junaka Marcela, pripovedovalca cikla, ki odrašča v premožni francoski družini, je izjemno navezan na babico in mamo in se med odraščanjem zaljublja, prijateljuje, pestuje ambicije, da bo postal pisatelj, se navdušuje nad umetnostjo in kulturo in srečuje ugledneže iz sveta plemstva. Pripovedovalčev spomin včasih dela prav presenetljive obrate, denimo preskakuje med otroštvom in odraslostjo, tako da komaj ugotovimo, kaj se dogaja, pripovedovalec tudi mimogrede porabi več kot sto strani za opisovanje neke večerje ali 60 za travmo zaradi zgodnjega odhajanja spat.

Glede na vse to si lahko mislimo, kako zahtevna naloga je prevajanje Prousta, a Slovenci imamo srečo, da je prevod Iskanja izgubljenega časa eden najboljših slovenskih prevodov kadarkoli – zanj je poskrbela Radojka Vrančič, po kateri se danes imenuje nagrada za mlade prevajalce. V ponatisu, ki ga je ob stoti obletnici Proustove smrti pripravila založba Beletrina, so prevod ohranili, danes ga najbrž ni junaka, ki bi se tega mukotrpnega dela lotil ponovno, dodali so le že omenjeno knjižico 75 listov, ki jo je prevedla Katarina Marinčič, ravno tako odlična poznavalka Prousta.

V današnjem času je branje Prousta privilegij, ki si ga ne more privoščiti vsak. V hiperkapitalističnem ustroju je skoraj sprevrženo razmišljati o tem, da bi v prostem času brali delo o življenju pariške visoke družbe v 19. stoletju, ki šteje več kot 4000 strani.

Na vprašanje, zakaj je Proust tako velik avtor, ni enoznačnega odgovora. Nekaterim je všeč, drugim spet ni. Navadno pri tistih, ki jim je všeč, ne gre samo za to, temveč ga že kar fanatično obožujejo. Nekateri menijo, da je Iskanje izgubljenega časa »najtežji roman(eskni cikel, op. a.) na svetu«, kot so ga pred časom denimo opisali pri BBC. V današnjem času je branje Prousta malodane privilegij, ki si ga ne more privoščiti vsak. Hiperkapitalistični ustroj človeka pregara, vpreže v to, da bo služil sistemu, da bo uporaben; skoraj sprevrženo je razmišljati o tem, da bi v prostem času brali delo o življenju pariške visoke družbe v 19. stoletju, ki šteje več kot 4000 strani. Naj se berejo krajši teksti, če pa že ne krajši, pa vsaj koristnejši ali relevantnejši za življenje v sodobnosti.

A potopiti se v več kot 4000 strani Proustovega cikla pomeni čisti užitek. Pomeni pozabiti na vsa prepričanja, ki jih imamo o angažirani literaturi, o tem, da bi morala literatura odslikavati stanje sveta, o krivicah, ki jih je literarna zgodovina prizadejala ženskam in tistim iz nižjih slojev (kajti roko na srce, Proustovi ženski liki so včasih precej enodimenzionalni). Pomeni brati o razčustvovanih stanjih, o ustvarjanju novih svetov iz majhnih drobcev resničnosti, o veličini narave in arhitekturnih stvaritev, o ljubezni pa spet o ljubezni, o lepoti in užitku. Za vsem tem tli tiha bolečina, ker čas, ki ga pripovedovalec poskuša najti, nenehno odteka – a ko beremo, imamo ravno nasprotno občutek, da je čas zastal, da se zunaj ne dogaja nič pomembnega. Potopiti se v Proustov svet pomeni potopiti se v svet nekoga, ki je kolosalno zapravljal čas, da ga je na koncu vendarle našel: v literaturi. In šele ko tudi mi s to literarno mojstrovino zapravimo zajetno količino časa, lahko zares dojamemo, v čem je njena veličina.

Knjižni cikel:
Marcel Proust: Iskanje izgubljenega časa
Založba: Beletrina (2022)
Cena: 199 €