Avatar: Pot vode

zelo za

Apokalipsa jutri.

Vsi se vrnejo, ves Avatarjev kinematični univerzum – James Cameron (še modrejši), 3D (še fantazmagoričnejši), digitalni efekti (še spektakularnejši), Pandora (še psihedeličnejša), Na’vijci (še panteističnejši), pohlepni, zavojevalski, plenilski »ljudje z neba« (še muskularnejši), ameriška vojaška baza, parkirana na Pandorini luni, in Jake Sully (Sam Worthington), nekdanji paraplegični marinec, ki je po novem avatar, asimiliran Na’vijec, poročen z na’vijsko princeso Neytiri (Zoe Saldaña), s katero ima kopico otrok, tudi dva posvojenca, Pajka (Jack Champion), divjega newt-mowglijskega dečka, in Kiri, 14-letno hčerko Sigourney Weaver (no, pokojne dr. Grace Augustine iz Avatarja), ki jo igra Sigourney Weaver. A vrne se še nekdo: ko namreč Sully kolonialistični korporaciji prepreči, da bi kapitalizem razširila v pandorske pragozdove, nadenj pošljejo polkovnika Milesa Quaritcha (Stephen Lang), maščevalnega, sadističnega specialca, ki je sicer v Avatarju umrl, a ga genetsko klonirajo in prepakirajo v na’vijski avatar.

In ker Sully potrebuje varno zavetje, se z družino zateče k Metkayincem, ki živijo na rajskem, kvazitahitijskem morskem grebenu (poglavarjevo ženo igra Kate Winslet, če verjamete), njihovi najboljši prijatelji pa so tulkuni, kitom – in metuljem – podobni štirioki velikani (res orjaški, za nameček še telepatski), v katerih zemeljska, zavojevalska ekspedicija, ki jo vodijo groteskni enodimenzionalni manijaki, vidi novo naravno bogastvo, ki ga bo mogoče lukrativno prekopavati in eksploatirati ( ja, Avatar 2 je obsodba kitolova!). Pandora – sublimni utopični ekoplanet v oddaljeni galaksiji, eno samo naravno bogastvo – itak izgleda kot vlažni sen kapitala. In James Cameron tu nima nobenih iluzij: kapitalizem se je tako izrodil, da lahko podnebje in planet rešimo le na dva načina – da vsi postanemo koloniziranci ali pa da se prelevimo v agrarno, predmoderno skupnost, da se torej organiziramo v družine, plemena in klane, trdnjave, ki nas bodo varovale pred terminatorsko pošastjo kapitalizma in ki nam bodo pomagale ponovno ustvariti to, za kar neoliberalci pravijo, da ne obstaja – družbo.

Odgovor na povampirjeni zatiralski kapitalizem, ki je tako zašel, da v tej paradigmi ni več rešljiv, je vesoljski prakomunizem, ki mu Cameron vdahne tako osupljiv, tako mamljiv, tako fantastičen, tako rekorden, tako imerziven vizualni look, da res izgleda kot alternativa, ki ne živi le v računalniku. Ko se Sully s svojimi potopi v modrino, v kateri kraljujejo tulkuni, se zdi, kot da hoče Cameron pokazati, kako hiperrealistično in nadzemeljsko bi danes, v primežu novih tehnologij, izgledal Free Willy (ali pa, kako bi Kubrickov spektakel 2001: O diseja v vesolju izgledal pod vodo), ko se v tej modrini spopadeta zavojevalska intergalaktična vojska, opremljena z orjaško ladjo, in Sullyjeva na’vijsko-metkayinska koalicija, pa se zdi, kot da hoče Cameron pokazati, kako megalomansko bi danes, v objemu Titanika in Brezna, dveh Cameronovih klasik, izgledala Apokalipsa danes (prežeta s ceremonialnim drobcem Kusturičevega Doma za obešanje in radikalno divjino Costnerjevega vesterna Pleše z volkovi). Drugi Avatar, ki hoče nadmarvelizirati Varuhe galaksije, nadjacksonirati Gospodarja prstanov in nadlucasirati Vojno zvezd, je film, ki sanja – premakniti hoče tako ocean kot film. Tako verjetno nastanejo nove religije. (kino)