LGBT_SLO_1984

Boris Petković, 2022

za

Lahko ti podarim samo ljubezen.

Boštjan Hladnik je leta 1971 posnel Maškarado, ki je ustvarila vtis, da je homoseksualnost pri nas, v Sloveniji, že dekriminalizirana – pa ni bila. »Protinaravno nečistovanje med osebami moškega« spola, ki se je kaznovalo »z zaporom do dveh let«, so dekriminalizirali šele leta 1977. Hladnik je to popraznoval s filmom Ubij me nežno, v katerem ženska ženski med seksom nežno dahne: »Ti si kot klavir. Vsak delček tvojega telesa poje po dotiku mojih ustnic.« Nič, Hladnik je hotel oblast verjetno opozoriti, da bi bilo lepo, če bi zdaj dekriminalizirali še lezbištvo. In res, po Titovi smrti so se začela – ob punku – hitro pojavljati osvobodilna družbena gibanja, iz katerih je leta 1984 skočil Magnus, prvi festival homoseksualnih subkultur, ki so mu sledili »gej večeri« v Disku FV, skupina Lilit, homoerotični videospoti Borghesie, lezbozini, revija Revolver in Roza disko (v K4), ki je ponudil tudi prvi drag show (s Salomé, se razume) in v katerem je bila takšna gneča, da se ljudje niso mogli premikati, pravi Nataša Sukič, nekoč aktivistka, zdaj poslanka. Tja so se valile množice iz vse Jugoslavije, saj tovrstnega kluba ni bilo daleč naokoli. »Včasih smo vrata kar zaprli,« pravi poet Brane Mozetič, medtem ko se Miha Lobnik, zdaj zagovornik načela enakosti, spominja, kako pomirjujoče je delovalo, ko je videl, kako se na plesišču objema par istega spola. »Kot bi vzel apaurin.« Vsi so hoteli izgledati progresivno – celo konservativci.

Petkovićev doku nas spomni, da je Slovenija v osemdesetih, ko je doživljala liberalizacijo, doživljala tudi coming out, zato so vsi pričakovali, da bo po osamosvojitvi še bolje, da bodo torej pravice skupnosti LGBTQ+ postale nekaj povsem samoumevnega, da bo represije, diskriminacije in demonizacije dokončno in scela konec in da ne bo treba nikomur več ničesar dokazovati, a zgodilo se je ravno nasprotno – v tej novi svobodi, ki je prinesla Metelkovo, Festival lezbičnega in gejevskega filma, Galfon, Legebitro, Parado ponosa, Štantetove Posledice, poroke istospolnih partnerjev ipd., je slovenski odnos do skupnosti LGBTQ+ doživel hudo regresijo, homofobijo, ki je čedalje bolj brbotala (gejevskega para niso spustili v Galerijo, lezbičnega para niso spustili v Orto Bar ipd.), pa je po triumfu Sester – in njihovega evrovizijskega štikla Lahko ti podarim samo ljubezen – dobesedno razneslo. Iz Slovencev je skočil seksualni fašist, internetu se je zmešalo, javno mnenje je postalo histerično, toksično in morilsko, istospolnost so razglašali za bolezen in zločin, istospolnim osebam so grozili s smrtjo, politika pa je temu prikimavala, saj je začela pravice skupnosti LGBTQ+, pravi Lobnik, obravnavati po načelu: »Vi ste malo drugačni, pa boste imeli tudi malo drugačne pravice.« Istospolnim osebam so priznavali le delne pravice – kot da so le delno ljudje. Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka, pravi: »Ponosna sem, ker se mi v tej družbi ni utrgalo.« Boj se nadaljuje. (Kinodvor + VOD)

dCl5b_12quY

I2BKWwd1448