Romain Gary (Émile Ajar): Življenje pred seboj

+ + + +

Smrt primadone ženske obrti

Francoski pisatelj Romain Gary (1914–1980) se je, potem ko je že dobil nagrado goncourt za najboljše francosko prozno delo in so ga vsi hvalili, brali pa ne, obrnil in pod psevdonimom Émile Ajar spremenil slog, se sredi sedemdesetih let približal francoski raziskovalni in jezikovno živahni prozi, dobil pod pretvezo, da je psevdonim pravzaprav nečakov (o tem in o avtorstvu in o splošni norosti piše v romanu Psevdo), še enega goncourta in potem vse skupaj pojasnil v še eni knjigi. Roman Življenje pred seboj je Ajaru zagotovil preboj, obe ekranizaciji sta zasloveli, v prvi je madame Rose igrala Simone Signoret, v drugi, na italijansko pristanišče adaptirani varianti, pa Sophia Loren.

V Življenju pred seboj je Momo, kar je okrajšava od Mohammed, »da bi ga pomanjšali«, pravi, kurbin sin, ves čas presenečen, čeprav mu odrasli ne odrekajo pohval za zrelost in razumevanje sveta. Čudi se recimo tudi temu, zakaj se starejši okoli njega tako oklepajo življenja, ko pa je še toliko drugih zanimivih stvari. Roman o zadnjih dneh skrbnice prirastka uličark Rose je prelit z mehko kopreno lucidnega nerazumevanja.

Gary je v svojem najbolj znanem in pri nas kmalu po izidu leta 1975 že prevedenem delu spisal rezoniranje fanta nedoločljive starosti, ki so ga pustili v oskrbi madame Rose, obilne in telesno načete, postopno tudi senilne in dementne upokojene specialistke za žensko obrt, kot Momo rad imenuje to početje. Po ulični in hotelski karieri je prevzela pedagoško delo z otroki, katerih matere so na daljših službenih poteh, v Magreb ali v imenitnejše četrti.

Momo, ki odrašča brez izobraževalnega načrta, za šolo je po enih dokumentih premlad, po drugih že prestar, tako popisuje pariška predmestja in zvijače za preživetje. Zraven živahno in letom primerno omejeno razglablja o travestitih, ki so bili prej v afriški domovini boksarji in se nasilnim strankam zato slabo piše, ali o Rosinih prijateljih, versko zanesenih muslimanih, ali o obarvanih vrstnikih, ki jih imajo vsi radi, ker so še majhni in neškodljivi, neprimerni za rasizem, ki pride za njimi kasneje. Momo je nabrit fant. Tudi jezikovno, saj tvori stavke, v katerih hitro zamenja subjekt ali jih dopolnjuje s slabo prežvečenimi splošnimi prepričanji in predsodki, vse pa čim bolj politično nekorektno in dvomljivo – islam, Arabci in Judje, plačljive spolne prakse, nič ne uide njegovi neizprosni logiki.

Življenje pred seboj je duhovita in malo polemična mešanica med recimo Queneaujevo Cico v metroju, tudi tam podeželanka s svojo jezikovno normo zabrazda v mondeno pariško četrt in hodi gledat strica, ki pleše v kvir lokalu, in kakšnim Boratom. Gary je nalašč izzivalen, skozi um odraščajnika popisuje napetosti v obrobni pariški četrti in srečanja z meščani, s svetom belih. Vendar je to tudi pretresljiva, ne le duhovita pripoved o umiranju in strahovih stare madame, ki jo popisuje nekdo, ki nima nikogar drugega – in potem še tega ne.