Rajko Grlić: Še ne povedane zgodbe 

+ + + + +

Avtobiografija velikana filma ex-yu provenience:

Bravo Maestro, Samo enkrat se ljubi, Karavla, Naj ostane med nami … Luis Buñuel, Ingmar Bergman in Dušan Jovanović so pred bralci odprli tajne, norosti in sramote svoje preteklosti, Grlić je aseptičen. Nobenega zla, nikakršnih prevar, bog ne daj drugih žensk. Avtor preprosto ne secira samega sebe, razen v benignih popisih ljubezni do sirov in vina. Torej polomija? Nikakor, ima deda, starše, prijatelje in tovariše, ki so polni zgodb, on pa jih zna povedati tako, da so boljše od originalov. Kot režiser si je izmislil formo pisanja po kopitu filmske enciklopedije, kar mu omogoča lahkotno preskakovanje po časovni osi. Seveda ima tudi sam več kot pol stoletja staža prodornega cineasta in je poln anekdot od Prage šestdesetih let, ki pa jih ne pripoveduje štosersko, ampak skoznje sestavlja duha časa. Kdor bi hotel razumeti zgodovino povojnih mentalitet vzhodne Evrope, je bolje, da seže po Grliću kot po zgodovinskih knjigah.

Kopal se je v zvezdniškem sijaju na festivalih in v ZDA, kjer je bil profesor režije na univerzah, toda – ko sta v Parizu s Kundero zapazila Becketta, kako vstopa v knjigarno, sta le onemela od sreče, da sta ga videla na nekaj korakov. Avtor je resda igrivi ateist, ki tri družinske religije prakticira le ob prazničnih pojedinah, toda hkrati bo ostrmel tu pred bogom literature, drugod pred boginjo filma, ki jo je zapazil v filmski palači.

Grlićeva posebna ironija »šlifa« je kajpak iz filma prešla tudi v tekst, recimo v pasusu, ko njegov oče na kliniki po infarktu pozvoni dežurni sestri. Ko ta prihiti, ji reče: oprostite, ker vas motim, umiram. In potem izdihne.

Po svoje – tudi mojstrovina.