Komentar / Brezčutno

Janko Lorenci

30. 12. 2022  |  Mladina 52  |  Kolumna

Fides je za 11. januar napovedal zdravniško stavko. Minister Loredan jo je označil za nepotrebno. Lahko bi rekel tudi, da je nespodobna in brezčutna.

Fides se namreč ne meni za to, da je vladna ponudba trezna, da je položaj primerljivih poklicev v glavnem slabši, da zdravniška vrhuška že zdaj odlično služi, da se kot družba gibljemo na samem robu multiple krize. Ne upošteva niti tega, da bo stavka, kakorkoli obračamo, škodila bolnikom in še bolj razkrojila sistem, ki je že tako v kritičnem stanju.

Napovedati stavko v takem položaju je v bistvu zanikanje zdravniškega poslanstva. To so težke besede, ki letijo na ves zdravniški stan. Pri tem pa ta nikakor ni enoten blok z identičnimi interesi in enako odgovornostjo za stavko. Na eni strani je tako imenovana zdravniška aristokracija, ki znotraj ceha vodi igro zlasti prek Fidesa in zdravniške zbornice. Tej ne številni, a vplivni grupaciji ne gre za odpravo javnega zdravstva, ustreza pa ji kaotičen, nepregleden vmesni prostor med javnim in zasebnim. V tej sivi coni lahko ribarijo – predvsem odlično služijo – posamezniki, vedno bolj pa tudi kapital, ki je odkril, kako donosno je lahko to področje tudi pri nas. Aristokracija očitno hoče, da je zdravnikov (pre)malo in so tako dragocenejši. Drugače si je težko razložiti, zakaj je vpis na medicinsko fakulteto tako omejen, zakaj so postopki za uvoz zdravnikov tako dolgi, zakaj toliko motoviljenja s čakalnimi dobami, zakaj je sistem tako slabo digitaliziran. Na vse to imajo odločilen vpliv zdravniki oziroma zbornica in Fides. Ki stavka, kot je rekel onkolog Brecelj, vedno takrat, ko ni na oblasti Janša.

Na drugi strani je večina zdravnikov in zdravstvenega osebja, ki je izjemno obremenjena in razmeroma slabo plačana, zlasti v primerjavi z aristokracijo. Anomalije, ki izvirajo iz ravnanja te, mečejo slabo luč na celotno zdravstvo. A vplivni manjšini uspeva, da kljub napredujoči krizi še naprej usmerja ravnanje celotnega zdravništva.

Tudi zato se siva cona postopoma širi in razjeda javno zdravstvo kot rak. Toliko bolj, ker posamezni deli sistema delujejo nepovezano in ne nosijo jasno določenih odgovornosti. Ali kot je zapisal dr. Ihan: Naše zdravstvo, razdeljeno na množico vrtičkov, je čudovit primer nam tako ljube kolektivne (ne)odgovornosti.

Krivde za razjedanje zdravstva seveda ni mogoče pripisati le notranjim anomalijam in profiterjem. Smo družba, ki počasi, a nezadržno leze v privatizerstvo, v krčenje skupnega dobrega, v slabitev javnih služb. To drsenje, ki ustavno določilo o Sloveniji kot socialni državi postopno spreminja v floskulo, spremljajo pojmovna zmeda, sprenevedanje in spuščanje dimnih zaves, ki naj bi zakrile, da se korakoma pogrezamo v neoliberalizem.

Ta čudna godlja v glavah, zakonodaji in ravnanju vlada v politiki, medijih in zdravstvu samem. Najbolj odgovorna je seveda politika. V javno zdravstvo vlaga premalo, vnaša vanj vulgarno ekonomizacijo in noče ali ne zna potegniti jasne meje med javnim in zasebnim sektorjem. Skratka, drama javnega zdravstva se dogaja zaradi prepletanja slabih zunanjih in notranjih vplivov. Tako strašljiva pa postaja tudi zaradi objektivnih danosti, zlasti naglega staranja družbe in naraščajočih potreb po zdravstvenih storitvah.

Drama ima dolgo brado, a v tem mandatu se zaostruje in prelamlja. Pri Zdravstvenem domu Ljubljana se vprašaš, ali gre za organizirano prizadevanje, da bi ga zlomili. Kakorkoli, v Golobovem mandatu se odloča, kakšno bo naše zdravstvo, s tem pa tudi, kakšna družba bomo – še socialna in odprta ali družba shiranih javnih služb. Pot hiranja bi prizadela velikansko večino Slovencev, skrčila srednji razred, ogrozila demokracijo. Prizadela bi tudi veliko zdravnikov, ki bodo ostali v hiralnici javnega zdravstva, saj zanje ne bo prostora v cvetočem zasebnem sektorju. Skratka, velika večina državljanov bo živela slabše in – krajše.

Ali z drugimi besedami: kriza zdravstva je zdravstveno, a tudi eminentno ekonomsko, socialno in moralno vprašanje. In odsev krize (neo)liberalne demokracije, značilne za ves Zahod.

Taka se živo tiče vseh – politike, gospodarstva, medijev, civilne družbe … Ta se bo, če hoče dobro sebi in skupnosti, glede javnega zdravstva angažirala enako ali ostreje kot pri pitni vodi. Za sedanjo oblast pa je zdravstvo stvar političnega preživetja. Res je hiralo po krivdi vrste vlad, a zdaj je odgovorna in na potezi ta garnitura. To velja tudi za Goloba. Zdravstvu, ki mu pred očmi razpada, se mora posvetiti osebno, bolj kot na primer energetiki, ki je primerjalno minljiva in minorna kriza. To med drugim pomeni, da bo moral sam in ob pomoči »drugih mnenj« v velikih potezah usmerjati in nadzorovati ministra Loredana. Saj je absurdno, da je minister, ki trdi, da bo jasno razmejil javno in zasebno zdravstvo, dvoživka in malce dela tudi pri Bitencu, enem velikih dobičkarjev tihe privatizacije zdravstva. Licenco bi lahko ohranjal tudi z delom v UKC.

Del rešitve je res jasna razmejitev javnega in zasebnega. Za začetek taka, da zdr avniko v delodajalec ( javni, zasebni ali oba, če zdravnik dela v obeh sektorjih hkrati) nosi vse stroške za svoje zaposlene. To bi končalo parazitiranje zasebnega zdravstva na račun javnega in zavrlo pogubno privatizacijo.

Napovedana stavka bo najbrž propadla ali bo celo odpovedana, saj vse govori proti njej. Idealno bi bilo, če bi postala sunek, ki bi diferenciral zdravniške vrste in končal v marsičem zmanipulirano (stavkovno) poenotenost. To bi lahko sprožilo tudi prenovo Fidesa in zdravniške zbornice, morda pa celo prelomilo strašljivi trend hiranja javnih služb.