Tereza Kozinc / Fotografinja, ki je skozi fotografijo iskala dom

Ob sedmih je čas za vrtec. Malček se zbudi, starša odgrneta zavese. Oče z njim spregovori v francoščini: Bonjour le jour, dober dan, dan. Skupinska razstava Tereze Kozinc in njenega partnerja, fotografa Klavdija Slubana, v ljubljanskem Cankarjevem domu ima prav tak naslov. V obdobju njene nosečnosti, ki se je prepletlo s pandemijo covid-19, in v času po rojstvu njunega sina sta oba vrhunska fotografa, ne da bi se za to dogovorila, fotografirala utrinke družinskega življenja, vsak v svoji prepoznavni estetiki.

Januarja bo pri francoski založbi IIKKI izšla še fotoknjiga s fotografijami z razstave. Imenovala se bo 7 am, kar simbolizira čas, ko se Martin, njun sin, zbuja za v vrtec, hkrati pa ta številka prevladuje tudi v njegovem rojstnem datumu. Če ne bi bilo nobenih omejitev, bi želela tudi Tereza Kozinc imeti založbo, specializirano za izdajo fotografskih knjig. Med ljubšimi sta ji neodvisni založbi Void in The (M) Editions, s katerima se je seznanila med življenjem v Parizu.

Odraščala je (rojena je leta 1985) med knjigami, njen oče je namreč pesnik, publicist in novinar Željko Kozinc, a želela je ubrati svojo, vizualno pot. Doštudirala je multimedijo, snemala gledališke predstave, koncerte v metelkovskih klubih; bila je članica snemalne ekipe na Radiu Študent, še danes je videotehnica v Kinu Šiška. Kot majhna je želela postati slikarka, potem si je pri dvajsetih kupila fotoaparat. Učila se je sama in dolga leta fotografirala le zase, pravo teorijo je spoznala šele, ko se je seznanila s fotografom Damijanom Kocjančičem, ki mu je nekaj časa asistirala v studiu.

Sprva je njeno fotografijo zaznamovalo nekakšno iskanje doma. Deset let je prehajala med Slovenijo in Grčijo, kjer je živel tedanji partner. Pozneje je spoznala pariškega fotografa slovenskega rodu Slubana in začela živeti na relaciji Ljubljana–Pariz, z vmesnimi potovanji, denimo na Japonsko, ki jo je ustvarjalno izrazito navdihnila, sploh sneg na otočku Hokaido v kombinaciji s črnimi vranami, ki se prosto sprehajajo naokoli. Sočasno je ugotovila, da je vrane fotografiral znani japonski fotograf Masahisa Fukase, ki ga zelo ceni. Poznan je bil tudi po fotografijah domačnega življenja, kar je blizu tudi njeni fotografiji, ki se ravno tako usmerja v osebno, intimno. »Po eni strani me zaznamuje nomadstvo, po drugi iščem stacionarnost. Nikoli namreč nisem zares vedela, kje je moj dom. Najprej je bila to Grčija, potem Pariz, pa potovanja naokoli ... Začela sem razmišljati o nekakšni utopiji doma. Gre za geografsko koordinato ali občutek?« se sprašuje.

V fotografiji je iskanje doma metaforično povezala s svojim psom Stenlijem, ki jo je spremljal trinajst let, nato pa, ravno malo pred njeno selitvijo v Pariz, izginil v gozd. Dolgo ga je iskala, a neuspešno; tako mu je posvetila svojo najobsežnejšo fotografsko serijo Finding Stenli, nagrajeno na fotografskem sejmu Foto Fever v Parizu. »Dom je lahko Japonska, Pariz, ljubljanska Šiška, kjer sem odrasla, ali pa ljudje, ki so bili del najinega tropa. Vprašanje je bilo, kako se bo ta misija iskanja končala; iščeš in fotografiraš lahko v nedogled. A potem sem zanosila in mislim, da se je iskanje šele s tem prekinilo.« S tem je nastopilo novo poglavje v njenem fotografskem opusu. Naslednji dve seriji, The Swamp, ki jo je med drugim v okviru Fotofesta razstavila v Layerjevi hiši v Kranju, in njen del fotografskega cikla Bonjour le jour, se osrediščata okoli izkušnje nosečnosti in materinstva. »Skozi fotografijo najraje kažem notranji svet, želim si, da bi gledalec nekako vstopil v mojo percepcijo.« Zato je bilo povsem naravno, da bo, ko se bo srečala z nosečnostjo, to beležila tudi kot umetnica. »Želela sem pokazati tudi temnejše plati, na primer to, da ko umetnica postane mama, ni več toliko časa za delo. Zaznamovalo pa me je tudi spoznanje, da če medicina ne bi ustrezno napredovala, bi bila oba z otrokom mrtva. Nosečnost je potekala normalno, dokler se mi ni nekega večera ulila kri in odpeljal me je rešilec. Še nekaj ur sem preživela v grozni bolečini, preden so ugotovili, da mi je odstopila posteljica. Pred stotimi leti nihče od naju ne bi preživel, kar je po svoje del življenjskega cikla, pa vendar sem začutila potrebo, da to obrnem v nekakšno pripovedništvo.« Pri tem osrednja tema njenih fotografij sploh ni otrok sam, temveč so še vedno v veliki meri denimo prisotni tudi prizori iz narave, tudi sicer precej značilni za njen fotografski opus.

Trenutno si je poleg razstave Bonjour le jour mogoče ogledati še dve njeni razstavi. V ljubljanskem podhodu Ajdovščina, v prostorih kolektiva Hupa Brajdič, s katerim zelo rada sodeluje, sta razstavo Porezava pripravila skupaj s fotografom Andrejem Zavašnikom, s katerim imata – v nasprotju z njo in Slubanom – precej podobno fotografsko estetiko. Tako sta se odločila, da načrtno ne bosta označila, katere fotografije so čigave. Njeno delo pa je tudi del skupinske razstave Varuhinje rek, ki ima okoljevarstveno noto in potuje po Sloveniji.