Primož Mlačnik: Otok psov

+ + +

Razdrobljena poročila o stanju stvari

Domačemu avtorju Primožu Mlačniku (1990), sicer doktorju kulturologije, se pozna, da prihaja iz akademske sfere: že takoj v uvodu romana Otok psov – tega je LUD Literatura na lanskem natečaju za izvirni slovenski roman izbrala za najboljšega in nedavno je izšel – na oddelku za politične vede v Las Palmasu na Kanarskih otokih odjekne eksplozija in ubit je priznani profesor. V bližini je tudi glavni lokalni politik, znanstvenik in človek sumljivih prijemov in še bolj sumljivih značajskih lastnosti – seveda izkoristi priložnost in trdi, da je šlo verjetno za spodletel atentat, namenjen njemu. In napove ukrepe.

Vendar je kriminalno dejanje samo sprožilec, ki naj prikaže stanje na ’pasjih otokih’ – in širše. Pripovedovalci in osrednji liki poglavij se menjajo, po objektivni novici o kraju in žrtvah, ugibanju o vzrokih in storilcih imamo opozicijski časopis, poln obtožb proti vladajoči kliki nasploh, spregovori aretirana priča dogodka, raziskovalka in ljubica ubitega, ki je prej spoznala dodobra načeto slovensko turistko, ta se čudno in skrivnostno predstavlja kot Adolf, vmes so glasovi njegovega sina in policijskega šefa, ki se zdi, kot da je zli vrhovni sodnik, ki je ušel recimo iz kakšnega vigilantskega McCarthyjevega romana ali katerega od predprostorov kakega najnižjega kroga pekla.

Potem so tu begunci pa boj za interpretacijo, še bolj za nasledstvo ne ravno najbolj razvidne predzgodovine, namreč predkolumbovske. Postavljajo se vprašanja, kaj naj skupnost počne s svojimi berberskimi koreninami, kaj naj z begunci iz regije prvih naseljevalcev. Čeprav je, kot se za roman iz akademskega okolja spodobi, največ prostora namenjenega izkušnjam štirih mladih raziskovalcev, ki se pritožujejo, kako garajo in poskušajo s kariero, delajo naloge za mentorje, ti pa potem flegma podpišejo njihove umotvore, obljubljajo vse mogoče, vendar gre za izkoriščanje in onemogočanje kariere, tudi plačila. Največ besedila pripada punci, ki jo kličejo Pinocchio in je zraven še ljubica svojega izkoriščevalskega šefa, drži jo torej intimno in karierno.

Mlačnik je verjetno postavil dogajanje v zaprt, zožen prostor, ker se (na videz) opira na naključja; bralec lahko, če mu je, ugotovi, kaj se je zgodilo, kdo je vpleten, kdo je delal bombo iz gnojila, kdo jo je podtaknil in kdo je bil tarča. Čeprav … posamezni kosi lepljenke ostajajo skrivnostni za vse druge, verjetno tudi za preiskovalce, ki se bodo seveda najprej lotili tistega, ki je zadnji srečal njihovega šefa. Oblasti na Kanarskih otokih ni zaupati, šefom tudi ne, kadar obljubljajo pomoč na poklicni poti.

Otok psov je čisto solidno, poliperspektivično in z dobro izbranimi glasovi spisan roman o akademskem življenju, iskanju pravih korenin, torej nekakšnega kanarskega ur-Noričana, o oblastni kliki in njenih povezavah s policijo, pred katero ni obrambe in zavetja. Nekaj pa pove tudi o pandemskem razpoloženju in tistih, tokrat slovenskih turistih, ki so pred domačo karanteno pobegnili na zaprt otok in pričevali burnemu dogajanju.