Mario Rigoni Stern: Divjerasli arboretum

+ + + +

Italijanski pisatelj Mario Rigoni Stern (1921– 2008) je bil zadnji potomec kanclerja stoletja avtonomne državice Planote sedmih občin na robu pokrajin Vincenza in Trento.

Manguel se je v Zgodovini branja spraševal, koliko knjig naj bo na policah, da jim lahko rečeš biblioteka, Stern pa je drevje ob svoji gorski hiši spontano popisal kot arboretum. Z razlogom, zakaj poleg kulturne in botanične predstavitve 20 vrst je skozi tekst pripovedoval še avtobiografijo srečevanja z njimi. Macesen je bil v prvi vojni prestreljen s kroglami, rane je potem zapolnila smola, tako je otroštvo preživel plezaje po njem. Murve, ki so v njegovih krajih izginjale, so mu s plodovi sladkale bridko vojno v Albaniji. Z vrb so pri njem ščipali omelo, božje seme, s katerim so za novo leto obdarovali prijatelje. Jerebike se spominja prek pogleda skozi okno, ko je njene polne veje rdečih jagod v hipu opustošila jata pegamov. Breze prek brezovine, ki so jo spremenili v smuči, drugače dveh ljubih topolov, ki ju je zasadil ded, čez desetletja pa ju je bil primoran lastnoročno posekati, da bi mu ne uničila doma, povsem drugače pa gorske sekvoje, ki jo je sam zasadil, edino zunaj naravnega rastišča, jo občudoval in zabičal potomcem, naj jo ohranijo, četudi bi morali zaradi nje izruti domačo hišo. Lahko bi rekli – knjiga o drevesnih prijateljih, a avtor intimo presega s podobami povezanosti domačinov z drevesi. Češki kmetje so iz jagod jerebike kuhali šnops, viničarji iz maklena izdelovali kole v vinogradih, iz kostanjev so gorjani od Kavkaza pa do Španije za martinovo pekli slavnostni kruh, pastirji alpskih dolin so iz zmečkanih tisovih listov delali obkladke za gadje pike, s polaganjem jabolčnih olupkov na lončene peči pa v bajture vnesli vonjave, ki jih celo v dobi parfumerije ne pozabiš.

Ko so bila človeška življenja še prepletena z drevesnimi.