King Gizzard & The Lizard Wizard: IDPLML / Laminated Denim / Changes

+ + + +

Avstralski sekstet tako kipi od zamisli, da je kar težko slediti njegovi neustavljivi hiperproduktivnosti. V enajstih letih delovanja je posnel že več kot dvajset dolgometražnih plošč, pri tem pa ni nikoli sklepal kompromisov: kljub tako bogatemu diskografskemu izkupičku se zdi, da King Gizzard & The Lizard Wizard kvalitete nikdar ne žrtvuje kvantiteti – tudi ko v enem letu izda kar pet albumov, kot je prvič storil leta 2017 in ponovil letos, ko nas je manj kot pol leta po izdaji odličnega dvojnega albuma Omnium Gatherum presenetil s serijo treh plošč, izdanih v manj kot mescu dni.

Najnovejše poglavje v bogatem opusu avstralskih psychrock prvakov je plod novega odnosa do ustvarjanja – zasedba se prepušča toku, tako da le neobremenjeno improvizira v dolgih džemsešnih, posnetke pa kasneje reže, lepi in sestavlja v skladbe zares epskih razsežnosti. To je najočitneje pri drugi plošči v seriji, imenovani Laminated Denim; sestavljata jo zgolj dve skladbi, petnajstminutni epopeji, ki se močno spogledujeta z zapuščino kozmičnega krautrocka. A pravzaprav sta ti – kljub tolikšni dolžini – še najbolj konsistentna in repetitivna koščka novega Gizzardovega svežnja: skladbe na prvem in drugem izdelku v seriji so tako nabite z raznoraznimi zamislimi, da se vselej končajo popolnoma drugje, kot so se začele, vmes pa vztrajno skačejo iz žanra v žanr, iz vajba v vajb. Čeprav je tako radikalen eklekticizem lahko dvorezen meč, saj se pri pretirano shizofrenem menjavanju slogov in razpoloženj lahko načelno hitro izgubi avtorska identiteta, značilni zvok benda prepoznamo v trenutku, pa naj ta preigrava psychpop, progrock, synthpop, celo jazz in trash metal ali karkoli je še vmes.

Prva izdaja v seriji, Ice, Death, Planets, Lungs, Mushrooms and Lava, ki je požela največ opevanja, se ponaša z dokaj intenzivnimi, a zatripanimi progrock in funk džemi, ki dih jemljejo že zgolj zaradi virtuoznih veščin vseh šestih glasbenikov, vrhunec pa doživi v spokojnejših trenutkih, ki navdih črpajo iz psihedelije šestdesetih let. Nič manj prepričljiv ni zaključek trilogije Changes. Tega zaznamujejo predvsem ležerni, rahlo jazzovski psychpop štikli, ki spominjajo na bendovo odlično sodelovanje s kalifornijskimi stonerji iz zasedbe Mild High Club, nekajkrat pa ga presekajo tudi poskočni, rahlo diskoidni ritmi, pri čemer se zasedba izkaže veliko bolje kot pri predlanskem albumu K. G.

Skratka, vsak album zase stoji kot lepo zaokrožena celota, ki zgovorno priča o eklektični naravi bendovega ustvarjanja, sočasno pa celotna trilogija deluje kot zares celovita in konsistentna entiteta, ki suvereno priča, da se Gizzardove odbite zamisli še zdaleč niso izpele.