Komentar / Pred izbiro

Janko Lorenci

6. 1. 2023  |  Mladina 1  |  Kolumna

Prva petina stoletja je minila v znamenju kriz. To velja tudi za prehod v leto 2023. Vse poglavitne lanske krize se vlečejo naprej. Poglejmo na kratko epidemijo, ukrajinsko vojno in podnebno krizo.

Korona je izgubila nekdanjo ostrino. Svet se je navadil živeti z virusom, zdaj to poskuša celo Kitajska. Obstaja upanje, da bo bolezen ostala v blagi obliki, a povsem zanesljivo to ni, saj še vedno ni jasno, ali se je virus aktiviral z drezanjem človeka v divjino ali je nastal v laboratorijih. Oboje govori, da lahko izbruhnejo nove neznane epidemije. Kakorkoli, za zdaj se diha laže.

Ukrajinska vojna ostaja omejena, a okrutna in uničevalna, najbolj za Ukrajino in Rusijo. Ta pod bremenom neuspešne, zgrešene agresije iz mehke diktature postaja trda in se lahko konča s Putinom na kvadrat. Vojna kljub geografski omejenosti bojev cedi strupe (ekonomske, energetske, draginjske, psihološke) na vse strani sveta. Svetovna geopolitika se sestavlja na novo, dviga se nov val oboroževanja, na stotine milijonov ljudi živi zaradi vojne slabše, grožnja jedrskega spopada ostaja živa.

A vojni ni videti konca, saj nobena stran očitno ne more zmagati. Če bo sreča, bo ostala omejena in se nekoč vendarle končala. Drugače od covida je povsem jasno, da je izdelek človeške norosti.

Njen morda najhujši nasledek je, da ovira spoprijemanje s podnebno krizo. Znamenja bližajoče se podnebne apokalipse se množijo, nekdanje podnebne stabilnosti ni več, življenjski prostor človeštva se krči. Prognoze so mračne: brez korenitega zelenega zasuka se pogrezamo v nenehne vojne, orjaške migracije, razpadanje urejenih držav.

Podnebna kriza geografsko po definiciji ne more ostati omejena, konec pa ji je videti še manj kot ukrajinski vojni. Z vojno, epidemijo in drugimi »podrejenimi« krizami se spaja v prepleten krizni klobčič, ki se praviloma zdravi z enim osnovnim ciljem: ohraniti stari red, stara razmerja družbene moči. Terapija zato ne more prijeti.

Pri podnebni krizi je zelo očitno, da jo koti in zaostruje predvsem prevladujoča ureditev človeške družbe – (neoliberalni) kapitalizem v demokratičnem ali avtokratskem omotu. Osnovne značilnosti modela so posvečenost zasebne lastnine, ne pa tudi javne, individualizem in imperativ nenehne materialne rasti, ki omogoča velike dobičke in za silo še znosno zadovoljevanje osnovnih potreb množic. K temu spada še velika, »fevdalna« neenakost oziroma koncentracija bogastva v rokah manjšine. To je megatrend, ki pa prinaša presenečenje: neenakost se na globalni ravni zmanjšuje (predvsem zaradi vzpona Kitajske, Indije itd.), znotraj posamičnih držav pa povečuje.

To velja tudi za Zahod in v tem so klice njegovega relativnega zatona – bolj neenake družbe so manj produktivne, bolj konfliktne in bolj nagnjene k avtoritarnosti. S premoženjsko neenakostjo in krčenjem skupnega dobrega je tesno povezana neenaka razporeditev moči, v taki družbi pa demokratičnost, ki naj bi pomenila predvsem vplivnost množic, usiha. In bogata manjšina seveda noče sprememb.

Model je dolgo poganjal in v marsičem bogatil svet. A zdaj je na njem osem milijard ljudi, temu ustrezna sta (nad)produkcija in (nad) konzum. To ustvarja neznosen pritisk na okolje, to pa v obliki podnebne krize in drugih poškodb pritiska nazaj na družbo. Poškodbe se večajo in pritisk se stopnjuje.

Zelo jasno postaja: dokler bomo živeli v takem kapitalizmu, se bo svet pogrezal v ekokrizo, ki se lahko konča z zlomom civilizacije. To izrecno pravijo tudi znanstveniki. Človeštvo še nikoli ni bilo tako bogato in tako ogroženo.

To na pol, a le na pol in samo v besedah priznava tudi politika. Ki pa je trden del sistema in prestreljena z vplivi kapitala, velekorporacij, lobijev. Te elite ne čutijo stisk in strahov množic, obvladujejo sistem in imajo od njega koristi. Zato je sistem tako težko spremeniti in zato se ekokriza skoraj nemoteno poglablja.

Vse skupaj govori, da je podnebna kriza v osnovi družbena kriza in kriza sistema. Iz njega se bo treba rešiti v nekakšen postkapitalizem. Dosedanji model postaja nevzdržen in nevaren. Kaj od njega lahko ostane, nikakor pa imperativ nenehne rasti in prevlada individualnega, zasebnega nad skupnim, javnim. Vsaj dva jasna nauka ponujajo že dosedanje krize: če kapitalizem ni reguliran, nujno proizvede krize, iz katerih ga potem – na račun skupnosti – rešuje država. Drugič: velike globalne krize (podnebno, epidemije itd.) je mogoče reševati samo solidarno in globalno.

Lani je anketa Soroseve Odprte družbe pokazala, da ljudi po svetu najbolj skrbita podnebna in socialna kriza, sledi jima Ukrajina. Množice torej že jasno čutijo kombinirane pritiske prepletenih kriz, se zavedajo nevarnosti in si želijo sprememb. Isto nam dopovedujeta znanost in poškodovano okolje z velikanskimi poplavami, požari, izginjanjem vrst ... In prav okolje z vedno hujšimi povratnimi vplivi in čedalje bolj jezne množice v stiski so kombinacija, ki bo izsilila spremembe. Sistem se po malem že lomi, preživele bodo elite, ki ga bodo korenito korigirale. A vse skupaj je obupna tekma s časom. Živimo v velikanski tranziciji z odprtim koncem. Kakšen bo, je odvisno od nas.

Vrnimo se k trem krizam iz uvoda. Epidemija se je, hvala bogu, unesla. Vojno bi lahko kadarkoli ustavila Amerika, a ima od nje korist. Ustavila bi jo lahko tudi Unija, ki ji vojna škodi, če se ne bi do Amerike obnašala kot ovca. Tako bi ustavila množično umiranje na bojiščih in ublažila stiske prebivalstva, hkrati pa ogromno storila za okolje. In kapitalizem? George Monbiot, kolumnist Guardiana, je zapisal: Pred izbiro smo – ali bomo ustavili življenje, da bi dovolili nadaljevanje kapitalizma, ali bomo ustavili kapitalizem, da bi dovolili nadaljevanje življenja.