Avgust Demšar: Tajkun

+ + + +

Samoplačniško

Tajkun je druga kriminalka domačega pisca kriminalk Avgusta Demšarja iz trilogije Vodnjaki, v kateri so vse zgodbe tako ali drugače povezane s fiktivno vasico na obronkih Pohorja. Tam se je v prvem delu prelilo toliko krvi, da celo naslovni junak – ženo smo že spoznali – Štefan Matjašič premišlja o smiselnosti gradnje wellness glampinga in kar je še tako imenitnih poimenovanj; najprej sam, potem s partnerjem ocenita, da je človeški spomin kratek in bodo trupla, požgane hiše in podobno pozabljeni, naložba v luksuzno pozidavo ’zaklete’ odročne vasice pa dobičkonosna. A objestnost in buldožerske biznis taktite so kratke sape. Kmalu se mu začne dogajati in vse skupaj poteka po zanj najslabšem mogočem scenariju. Partner odstopi, v vodnjaku je spet truplo, ne prvo med tistimi iz njegove bližine, preiskava pa ovira delavce na gradbišču, in kot kaže, bodo ostaline gradbišča s trupli produktivno prizorišče tretjega dela.

Demšar uspešno vplete osebe iz prvega dela trilogije, kolikor jih preživi, spremljamo tudi spremembo namembnosti hišk v vasi, ki se počasi dokapitalizira in obenem omogoča dedičem špekulacije s tajkunom. Ta se seveda ne da, njegov način dela je premočrten, brez ovinkov ali zadržkov, to se pokaže že pri grožnjah hčerini profesorici, in grožnjam sledijo dejanja. Verige dejanj, nasilje v opomin in finančni priliv.

Demšar spremlja stalne kriminaliste in proučuje njihove odzive, preiskuje, kako osebnostne lastnosti vplivajo na hitrost in smer preiskave. Še nedavno osrednji preiskovalec Martin Vrenko je tokrat že upokojen in ima abstinenčni sindrom, manjkata mu služba in rutina, poležava, naloži si melodije za klice, na presenečenje domačih. Medtem ekipa pod novo vodjo dela; izpred televizije izgine pubertetnica, ki je v oddaji, ki jo režira starejša polsestra, zastopala eno od slovenskih narečij, in ugrabitelji pošljejo zahtevo. Tajkun Matjašič je seveda vajen delovati mimo zakona, ker je ta prepočasen, in najame obrtnike. Upokojenega kriminalista, potem poskuša tudi Vrenka, ta vse nese na uho nekdanjim kolegom. Ampak oni že marsikaj vedo, ker gre z ugrabitvijo vse drugače, kot si je tajkun predstavljal. Ker so stvari, ki jih denar ne more kupiti, in so stvari, ki jih ne moreš brez.

Demšarjev popis delovanja in predvsem reakcij, ko je tajkun v nemilosti in na tleh, spominja na roman Cajhn Vasje Jagra, tudi motivacija in brezskrupuloznost sta enaki, čeprav je Matjašič manjša riba, Vodnjaki so njegov gabarit. Manj je naslonjen na politiko, gre bolj za čisti biznis, ki sproti preverja meje mogočega in jih flegmatično prestopa. Demšar ob mariborskem vsakdanjiku, v katerega so njegove kriminalke nalašč globoko potopljene, tokrat odstira vpogled v prekarne in včasih tudi kreativne poklice, kriminalisti se recimo čudijo, kako lahko preživi fante, ki se ukvarja z reklamnim in vizualnim materialom, potem ko dobijo izpiske njegovih honorarjev. In malo priškrtne vpogled v notranjost domov, ki jim od zunaj marsikdo zavida.