Paolo Cognetti: Nikoli na vrh

+ + + +

V Himalaji brez želje povzpeti se na vrhove.

Italijanski pisatelj, ki je v Divjem dečku predstavil življenje gorjana, se je podal na planote in prelaze pod Tibetom. Če se po Alpah lahko potikaš sam, greš po Himalaji v skupini, ki takoj naraste na 20 članov, s tovornimi osli še enkrat toliko. Tu avtor kajpak ni več suveren, ni gospodar svojih poti, zato delo tudi ne doseže moči predhodne knjige. Potrebuje berglo – med potjo prebira legendarno delo Matthiessena Snežni leopard, ki opisuje iste kraje izpred pol stoletja, in okoli katerega razvija svoje perspektive. Seveda je zvest svoji sposobnosti opazovanja, s katero gleda drugače kot alpinisti, ki popisujejo agonije osvajanja vrhov. V Katmanduju se opremi v prodajalni rabljene robe, kjer izbira med gomilami gojzarjev in vetrovk, ki so jih plezalci ob vrnitvi podarili revnim šerpam, ti pa prodali za drobiž preprodajalcem. Ne gleda v vrhove, ampak naokoli. A ne le v to, kar je, temveč v ono, kar bo: ko naleti na hribovski zaselek, v katerega so speljali cesto, pomisli na podobne italijanske vasice, katerim ni cesta prinesla nič; po njej so počasi odšli vsi domačini.

Seveda pa avtor ni našel bralnih občudovalcev z opisi prirode, temveč z izzivom, ko se meščan, kot vsi oni, prelevi v gorjana, ki se greje z jakovim govnom, pije slani čaj, si privošči, da med pohajanjem po planini sredi dne zaspi pod soncem, se trese od mraza, iz dneva v dan opazuje ravnanja potepuške psičke, ki se pridruži karavani, sam izkuša bivanje divjaka, ki ne pozna postelje in ne kopeli, ki si uprizori povzdignjeni trenutek zgolj s tem, da zaduha vonj brinove vejice, ki jo je vrgel na ognjišče.

Izziv drobnih prvinskosti, kaj vse bi lahko počeli, ko bi zapustili okvire industrije prostega časa; pa sploh ni treba do Himalaje.