Komentar / V godlji

Janko Lorenci

13. 1. 2023  |  Mladina 2  |  Kolumna

Meteor, ki je neovirano letel po vesolju več kot štiri milijarde let, je treščil v domovanje francoske družine Commette (izgovori komet). Nikomur ni bilo nič, Commettovi pa so zdaj ponosni lastniki skale iz globin vesolja, je svojčas poročala revija Time.

To je ekstremen primer naključja, pojma, ki ga slovarji opisujejo kot naključen in izrazit hkraten nastop dogodkov ali idej, za katere se zdi, da so nekako povezane s skupnim vzrokom, ki pa ga ni ali ga vsaj ne zaznamo. Gre za izmuzljiv fenomen, ki naj bi imel opraviti predvsem z verjetnostjo. Na ravni velikih števil se lahko zgodi tako rekoč vse in tako tudi najbolj nenavadni dogodki postanejo nekakšna nujnost, nekaj, kar je in kar se zgodi.

Če malo pomislimo, tudi naše življenje sestavljajo in vodijo naključja, zato je prihodnost za posameznika (ne pa nujno tudi za statistike) skrajno nepredvidljiva. Doleti te lahko tako rekoč vse ali pa nič, zanesljiva sta samo rojstvo in smrt, pa še glede tega se trudimo, da bi prvo čim bolj olajšali ali sploh omogočili, drugo pa čim bolj odložili.

Človek je določen z geni, zgodnjimi izkušnjami, vzgojo in statusom staršev, s tem, kje in kdaj se rodi. Vse to je v glavnem neodvisno od njega, a mu podeli nazore, vrednote, vzorce obnašanja. To ga do neke mere vodi skozi življenje. Predestinacije ni, pa vendar si le dozdevni šef svojega življenja. Kaka izjema morda obstaja, toda praviloma te od samega začetka vodi trda ali mehka diktatura naključij.

Začne se še pred rojstvom – srečati se morata točno določena osebka, da nastaneš ravno ti. Tudi njuno srečanje je negotovo in v bistvu zelo malo verjetno. Potem se to vleče vse življenje. Vsak naključen dogodek lahko sproži nova naključja, tvoja naključja se mešajo z naključji drugih, se multiplicirajo in iz tega nastane Velika Nepredvidljivost; za vsakim ovinkom te lahko čaka presenečenje. Življenje je nenehen beg pred njimi, je veliko garanje, da bi bilo vse ustaljeno, in nenehno padanje v zasede vseh vrst.

Primer: zdrav si kot dren, potem te začne nekaj tiščati, greš k zdravniku in zveš, da imaš raka, ker se je v neki neznatni periferni celici nekaj narobe premaknilo. Premik je odvisen od marsičesa, od tvojih genov, službe, navad, tega, kako in kje živiš. Narobe premik je verjetnejši, če si doma ob prometni ljubljanski cesti, v svinčeni Mežiški kotlini ali okoli tiste strašne cementarne, morilke z licenco. Potem lahko ozdraviš ali ne (nakar ni več naključij). Če si Evropejec, boš ozdravel prej, kot če bi bil Afričan. Pomembno je tudi, v kateri fazi privatizacije našega zdravstva živiš: za zdaj kaže, da je za človeka s povprečnim žepom preživetje lažje danes, kot bo čez pet let. Kakor pravi naslov v Guardianu: milijarderji sanjajo o nesmrtnosti, druge skrbi zdravstvo.

Če se zavedaš, da si odvisen tudi od naključij, si do tega ustvariš tak ali drugačen odnos: strah, negotovost, vdanost v usodo, nenehno čuječnost in aktivnost ... Vsakdo bi rad živel predvidljivo in ustaljeno, dolgo in srečno. To se posreči ali ne. V tem nasprotju med zaželeno lepo (in ne popolnoma nedosegljivo) prihodnostjo in jasnim ali potlačenim zavedanjem, da to nikakor ni nujno, loviš osebno ravnotežje in držo. In v globini možganov veš, da boš, karkoli počneš, končal pod rušo.

Naključja pa ne vodijo samo življenja posameznikov, ampak tudi skupin, narodov, držav, sveta.

Kaj bi bilo, na primer, če Zemlje ne bi zadel tisti kot gora velik asteroid in izbrisal dinozavre? Bi človeštvo sploh nastalo in se tako razmahnilo, da si zdaj streže po eksistenci?

Bi druga svetovna vojna izbruhnila, če se Hitler ne bi rodil?

Bi ukrajinska kriza že zanetila tretjo svetovno vojno, če ne bi med drugo iznašli atomske bombe, ki svoje lastnike drži v medsebojnem strahu?

Pomaknimo se bliže nam: je bilo neizbežno, da je Jugoslavija razpadla?

Nam je bil Janša usojen ali bi nas, če se on ne bi rodil, moril kak podoben tip?

Golob je kot premier naključje, saj bi brez Janše ostal v GEN-I. Vendar ni naključje, da ga je ljudstvo izvolilo po morbidnem Janševem mandatu.

In kaj zdaj? Nas bo tudi Golob razočaral, kot so nas vsi novi obrazi doslej?

Joj, ena sama negotovost, to življenje! Naključja so lahko slaba, nevtralna ali dobra – srečaš pravo osebo za vse življenje, zadeneš na loteriji, pred oknom ti zraste lepo drevo. A kaj, ko pogosto sploh ne veš, ali je nekaj naključje ali ne. V tej godlji se je težko znajti.

Za nekatere stvari se zdi, da so nujnost, pa to ni nujno. Vzemimo podnebno krizo. Če spuščaš v ozračje preveč CO2, metana itd., se atmosfera preveč segreje in to je zakonitost, ki nas zdaj grdo muči, v perspektivi pa pogublja. Preveč plinov pošiljamo v zrak zato, ker hočemo udobneje živeti in smo zgradili sistem, ureditev, ki hoče več, več, več in bolj ali manj maliči družbo, hkrati pa uničuje okolje. Velja: kapitalizem je razvojna nujnost in normalen izdelek človekove tekmovalne in polaščevalne narave. Ergo, gremo tako naprej.

Vendar vemo, da je človekova narava lepljenka, da se človeštvo ne bi moglo razviti brez dobrote, sodelovanja, solidarnosti. Veliko živih dokazov za to je okoli nas tudi zdaj. To pomeni, da so mogoči še drugi družbeni izdelki, druge ureditve. Ta, ki nas počasi davi, ni nuja.

Skratka, življenje je godlja golih naključij in realnih ali namišljenih, vidnih in nevidnih nujnosti, zakonitosti, godlja, ki nas premetava sem in tja. Nekaj vpliva na njeno okusnost imaš: godlja je užitnejša, če se trudiš ločiti, kaj je naključje, kaj tisto, na kar lahko vplivaš, in kaj tisto, čemur se ne da ubežati.

Domnevam, da je ta kolumna naključje.