Pino Pograjc / Pesnik, ki je z razbijanjem tabujev osvojil nagrado za najboljši prvenec

Prvo pesem je napisal v osnovni šoli za natečaj, ki ga je za zabavo pripravila knjižničarka na njegovi osnovni šoli v Kamniku. Tudi za to, da je začel poezijo pisati redno, je kriv natečaj. V srednji šoli je profesorica za slovenščino razred spodbujala, naj se prijavijo na natečaj za najboljši haiku. Pino Pograjc (rojen 1997) je sprejel izziv in takrat spesnil prve resnejše verze, to pa ga je spodbudilo, da je začel v pesniškem jeziku misliti še druge teme in občutenja.

V tistem času so se v Kamniku začeli literarni večeri slam poezije Pest besed, kjer so imeli avtorji priložnost brati svoje pesmi pred občinstvom. Kdor je najbolj navdušil občinstvo, si je prislužil vstopnico v naslednji krog; vse do zmage. Nekajkrat je zmagal, in četudi mu tekmovalni vidik literarnih večerov ni bil najbližje, mu je ogromno pomenilo, da je svoje zapise lahko delil z drugimi. Izkušnja mu je pomagala tudi pri postopnem razbijanju treme, posledice socialne anksioznosti. »Trema je bila takrat res huda, dobesedno tresel sem se, ko sem prišel na oder. A se mi zdi, da sem potreboval to, da se s tem soočim na tako brutalen način,« pripoveduje.

Novoodkrita strast do pisanja poezije se je spojila z ljubeznijo do branja, ki jo goji od majhnega. Vpisal se je na študij primerjalne književnosti. A še preden mu je uspelo okusiti študentsko življenje, so se težave v duševnem zdravju, s katerimi se spopada od srednje šole, poglobile. Nekaj mesecev je preživel v psihiatrični bolnišnici Polje, kjer je dobil diagnozo prehodna shizotipska psihotična motnja. S pomočjo terapije in zdravil je izzvenela in trenutno z zadovoljstvom pove, da je tako funkcionalen, kot ni bil še nikoli v življenju. »Tri leta stabilnosti so moj največji dosežek,« zapiše tudi v svoji pesniški zbirki Trgetanje. Toda: »brisanje prastrahu je še v poteku«.

Trgetanje, njegov pesniški prvenec, ki je lani na povabilo urednika Dejana Kobana izšel pri založbi Črna skrinjica in nato na Slovenskem knjižnem sejmu zasluženo prejel nagrado za najboljši prvenec, ni izjemna zbirka le zato, ker v njej brez olepševanj ter v prepričljivo izčiščenem in zrelem pesniškem jeziku spregovori o psihiatričnem zdravljenju in psihozi. V njej razbija tabu za tabujem: dotakne se tudi najtežjih izkušenj, s katerimi se je soočila njegova družina, materinega raka in očetove odvisnosti. Poleg tega pa je osrednja tema zbirke še oblikovanje lastne LGBT-identitete.

»Res je, da danes živimo v bolj odprti družbi, kar se morda kaže že v odnosu javnosti do LGBT-poezije, a širše se naša skupnost še vedno sooča z veliko nesprejemanja in sovražnosti,« pravi. »To so stvari, o katerih se javno ne govori, potem pa mimogrede izveš, da je bil fant, ki se je zvečer vračal iz Tiffanyja, pretepen. Tudi sam sem svojo kvir identiteto skrival celotno osnovno in srednjo šolo. Da sem gej, sem sicer vedel že v tretjem razredu osnovne šole, a sem takoj, ko sem to ozavestil, tudi vedel, da moram to skrivati.« Morda že zato, ker je med otroki še vedno ena najhujših žaljivk nekomu reči peder. Kljub temu se je pozneje avtiral ozkemu krogu ljudi, ki so njegovo spolno usmerjenost povsem odprto sprejeli, ravno tako pa ga sprejema njegova družina – v zbirki je zabavna, a hkrati ganljiva pesem Bratstvo, ki pripoveduje o razkritju spolne usmerjenosti mlajšemu bratu.

Bolj ga je skrbelo, kako se bodo starši odzvali na preostanek zbirke. »Ko je bilo jasno, da bo zbirka izšla, sem jih posedel in rekel mami, ki je sedaj zdrava, da pišem tudi o njeni bolezni in da sem se tega lotil, ko je bil izid videti najslabše. Očetu pa, da sem pisal o njegovi odvisnosti, ko sem bil nanj najbolj besen. Oba sta se odzvala dobro. Čeprav so kakšne stvari v naši družini disfunkcionalne, imam srečo, da so starši moji največji podporniki.« Po izidu sta si oba vzela čas za branje. »Čestitala sta mi, nekatere reči so se ju, jasno, močno čustveno dotaknile, a sta hkrati dejala, da razumeta, da sem moral to dati ven.«

Pri oblikovanju pesniškega izraza so mu sicer ogromno pomagale delavnice Braneta Mozetiča, ki jih še vedno obiskuje. Tam je spoznal tudi druge kvir piske in pisce, denimo Veroniko Razpotnik, prav tako avtorico udarnega prvenca. »Gotovo se je moj slog zares začel razvijati šele na delavnicah, tako da lahko danes pišem v smeri nadaljevanja tradicije zelo pripovednega, neposrednega pisanja kvir pesnic in pesnikov, kot so Brane Mozetič, Nataša Velikonja in Milan Šelj,« pove. Nedavno je postal tudi del selekcijske žirije festivala LGBT-filma, saj se želi v prihodnje usmerjati v širše ozaveščanje o LGBT-umetnosti. Prav tako ga veseli prevajanje, posebej mladih kvir umetnikov iz angloameriškega sveta, poleg primerjalne književnosti namreč študira anglistiko in je pol leta preživel na izmenjavi na univerzi v Marylandu. Med pandemijo se je lotil celo lastne poezije v angleščini in jo skupaj z bratovimi avtorskimi ilustracijami objavljal na posebej za to ustvarjenem profilu na Instagramu.