»Ti geji me skušajo umoriti!«

»Nihče se ne bo zajebaval z mojo družino,« krikne Jennifer Coolidge, dvigne šmajser in začne – v slogu Ramba – streljati filipinske pirate, ki so vdrli na svatbo. Njen sin – ki ga igra Josh Duhamel, če si predstavljate (on bi bil lahko njen oče!) – je bil tik pred tem, da se poroči z ono drugo Jennifer, Lopez, a uletijo maskirani pirati in vse pokvarijo. Tako se začne romantična komedija Poroka za umret. Jennifer Coolidge, ki ne pozabi omeniti, da je bila dvakrat razglašena za nepremičninsko agentko leta ( ja, v Netflixovi seriji The Watcher igra prav nepremičninsko agentko, zagotovo nagrajeno in na videz prijazno), se znajde na svojem terenu – na jet-set svatbi na eksotični lokaciji. Jet-set svatbe in eksotične lokacije niso le njen teren, ampak so jo naredile.

Njen imidž – artificialen, kičast, bombastičen, ukrojen za viralno dobo – je zazvenel šele na tujem: v prvi sezoni Belega lotosa (The White Lotus) na eksotičnih, »tujih« Havajih, v drugi sezoni Belega lotosa, tega dolgega napada panike, pa na eksotični, tuji Siciliji. Tako kot je Hemingwayeva angleščina – okej, amerikanščina, če hočete – potrebovala tujino (Španijo, Francijo, Italijo ipd.), da bi res zazvenela, zavladala in prišla k sebi, je tudi Jennifer Coolidge potrebovala tujino, da bi res zazvenela, zavladala in prišla k sebi.

Prav serija Beli lotos, v kateri igra Tanyo McQuoid, tako bogato in nečimrno dedinjo, da ji je vseeno, kaj si kdo misli o njej, jo je namreč prelevila v globalni fenomen, pravo senzacijo. Ko se v Poroki za umret znajde v istem kadru z Jennifer Lopez, vsi gledajo njo, ne pa Jennifer Lopez. Zato je tudi film strukturiran tako, da se čim manjkrat znajdeta v istem kadru. Za vsak primer. Ne rečem: le kdo si danes ne želi biti v istem kadru z Jennifer Lopez? Le kdo se noče slikati z njo? A obenem vsak ve, da ga bo zasenčila. Da bodo torej vsi gledali njo – ker štrli ven. Ker sije. Ker se blešči. Ker je pretirana. Deluje tako karizmatično, da izgleda ilegalno.

Ko pirati v Poroki za umret vdrejo na svatbo, vse ugrabljene svate zrinejo v bazen – tako jih lažje obvladujejo. Medtem ko se J-Lo in njen beau preganjata po otoku, svatje čemijo v vodi. Do kolen, pasu – in še višje. Kar seveda pomeni, da ves film preživijo v bazenu – tudi Jennifer Coolidge, zvezda Belega lotosa, nova kraljica komedije. To govori o tem, da ima blazen smisel za humor. In samoironijo.

In ko pirati ugrabljencem za lažjo identifikacijo na prsi pripenjajo vizitke z imeni, sama zahteva, da ji vizitke z njenim imenom ne pripnejo na prsi, temveč na sredino. Tako se ji bolje poda. Trik ni le v tem, da najbolje ve, kaj se ji najbolje poda (in kje se ji to najbolje poda), ampak v tem, da hoče imeti nadzor nad svojim imidžem. To je njen imidž. Njen brend. Nihče ji ga ne bo kvaril. Dovolj je garala zanj. Preveč. Ne da ga.

Ironija je kakopak v tem, da jo je Beli lotos ustoličil in beatificiral pri šestdesetih. Pri šestdesetih je postala globalna zvezda! Pri šestdesetih je obsedla svet! Po holivudskih standardih bi morala biti že mrtva. A je bolj živa kot kadarkoli. Fenomenologijo njene renesanse bi morali poučevati na univerzah.

Ne pomeni ne!

Jennifer Coolidge je dolgo prihajala. Zelo dolgo. Izgledalo je, da ne bo nikoli prišla. Še huje – izgledalo je, kot da stalno odhaja. Še tole, pa gre! Vsi njeni uspehi, vsi njeni preboji so bili le non sequiturji. Lažni alarmi.

Ko se je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja iz Bostona zavihtela v New York, da bi spočela igralsko kariero, se ji vrata niso odprla – kar 10 let je bila namreč brez igralskega dela. Ni in ni se mogla prebiti. Nobenih vlog. Brcala je v temo. Dobila je le vlogo natakarice – v neki restavraciji. A en passant je postala »kraljica« nočnih klubov in kokaina, tako da je potrebovala rehab & detox. Ko se je pridružila igralskim skupinam, ki so gojile improvizacijsko komedijo (The Groundlings), je vsaj začutila, da njen forte vendarle ne bo šekspirjanska drama.

Ko se Jennifer Coolidge pojavi, postane nenadoma veselo in zabavno in nezaslišano in transgresivno in kaotično – filmi in serije oživijo.

Ko v Belem lotosu pripotuje na Havaje, kjer kani letovati v jet-set letovišču, si nadvse zaželi masaže, a izvisi, ker so vse kapacitete zasedene. Tako kot je leta 1993 v seriji Seinfeld – v epizodi, naslovljeni The Masseuse (Maserka) – pri masaži izvisel Jerry Seinfeld. Nadvse si želi masaže, a ga maserka, sicer njegovo dekle, noče in noče zmasirati. Maserko igra povsem neprepoznavna Jennifer Coolidge – in to je bila njena prva vloga. Končno! Pa še to vlogo je dobila le zato, ker je poslala lažen curriculum vitae: napolnila ga je z vlogami v serijah in filmih, ki sploh niso obstajali.

A to, da se je Seinfeld divje oklepa in zahteva, da ga zmasira, izgleda kot spolno nadlegovanje, še več – kot poskus posilstva na zmenku. Jennifer Coolidge vpije: »Ne pomeni ne!« In to ponovi. Seinfeld vztraja: pa saj si s sabo prinesla masažno mizo! »Ti si le masažna rajcačica.« Reči hoče: sama si iskala! Zakaj si potem prinesla masažno mizo? »Masiram, kogar hočem in kadar hočem,« vzklikne Jennifer Coolidge, kot bi hotela ustanoviti gibanje #MeToo in enkrat za zmeraj razbiti protižensko argumentacijo, ki jo – na sodiščih in v »manosferi« – uporabljajo v primerih spolnega nasilja. »Ne pristajam na prisilno masažo!« Če sem s sabo prinesla masažno mizo, še ne pomeni, da te moram masirati! Če sem seksi, še ne pomeni, da sem na voljo!

Jennifer Coolidge – igralka, ki 10 let ni dobila vloge, ženska, ki so jo 10 let zavračali – je torej prišla z manifestom. Njena prva vloga je bila deklaracija. Seinfeldov prijatelj George Costanza (Jason Alexander), ki z njo ne najde skupnega jezika, oznani: »Ta ženska me tako sovraži, da mi postaja všeč. Tako zelo me ne mara, da se ji ne morem upreti.« Seinfeld nejevoljno vzdihuje, Costanza pa doda: »Ženska, ki te tako sovraži, pride le enkrat v življenju.« Končno je prišla. A zdelo se je, da je že tudi odšla. Hodila je s Seinfeldom, 

Costanza je celo v njenem preziru videl nekaj privlačnega, toda Hollywoodu se njena unikatnost – da ne rečem singularnost – ni zdela nič zares unikatnega (kaj šele singularnega). Dobivala je le male, neznatne, anonimne vloge v šokerjih, ki so potrebovali anonimne žrtve (za hitro eliminacijo), bednih parodijah Tarantinovih hitov (Plump Fiction), filmih, ki so izgledali tako, kot da nekaj strani scenarija sploh niso posneli (zato so morali posebej poudariti, da špinača in sramne dlačice niso ista stvar), nefilmih, antifilmih in podfilmih, za katere niste nikoli slišali in za katere nihče niti ne ve, da so bili posneti, in serijah, ki niso trajale, ampak so pogosto propadle, še preden so dobro vzletele. Če pa so jo že ravno spustili v kako prestižnejšo produkcijo (Noč v Roxburyju, Austin Powers: Vohun, ki me je nategnil), so poskrbeli, da ni koga zasenčila.

Mama-ki-jo-hočem-pofukati

Leta 1999 pa je vendarle prišla – in ko je prišla, je filmu prišlo. V Ameriški piti, huronskem globalnem hitu, ki je populariziral akronim MILF (Mother I’d Like to Fuck), je namreč igrala »Stiflerjevo mamo«, reimaginacijo gospe Robinson, bujno, pohotno mamo, ki zapelje sinovega »benjaminskega« prijatelja Fincha, »staranega 18 let«. Tako kot njen najljubši viski. Nič, svet je oder – in vsi le improviziramo.

A »mama-ki-jo-hočem-pofukati« je bila le lažni alarm. Še naprej je sicer dobivala veliko vlog, a v filmih, ki si je niso zaslužili. Igrala je v množici slabih filmov in kilavih serij, pa še v teh – infantilnih komedijah, čedalje obupnejših nadaljevanjih Ameriške pite, parodijah hitov (Epic Movie, Date Movie) – je igrala v malih vlogah, čedalje manjših. Pod vtisom Ameriške pite, ki naj bi ji prinesla seks z 200 pretežno mlajšimi moškimi (tako je sprva trdila, a je to kasneje zanikala, češ da je pretiravala), so jo stereotipno pošiljali med erekcije – v Epic Movieju, alias Velikem filmu, v katerem je igrala White Bitch of Gnarnia, je nekemu mladeniču tako potegnila prst, da je izgledal kot penis.

Nič ni originalnejšega od njene ponarejenosti. Nič ni avtentičnejšega od njene artificialnosti.

Okej, tu in tam se je zdelo, da je »tokrat« pa dokončno prebila led. Recimo: ko je v drugi Blondinki s Harvarda Reese Witherspoon – oviti v ameriško zastavo – dahnila: »Moj bog, izgledaš kot 4. julij!« Ali pa ko je v Pepelkini zgodbi, v kateri je igrala bujno, pohotno, ošabno clueless mačeho, ki Norveško – Norway – imenuje Norwegia in ki misli, da je »suša le za revne« (»Misliš, da ima J-Lo rjavo trato?«), tako odpihnila Disneyjevo princeso Hilary Duff, da ni nikoli postala ne naslednja Reese Witherspoon ne naslednja Britney Spears. V Blondinkah s Harvarda je igrala manikerko, v Pepelkini zgodbi pa je svojo obsedenost z artificialnostjo, botoksom in liposukcijo stopnjevala – ko eni izmed svojih hčera reče, da je »zelo, zelo, zelo, zelo jezna«, in ko ji ta odvrne, da sploh ne izgleda jezna, sikne: »Oh, to je zaradi botoksa. Še uro in pol ne bom mogla pokazati čustev.« A tudi to so bili lažni alarmi. Še huje, niti fini, elegantni mockumentarci Christopherja Guesta – Best in Show, A Mighty Wind, For Your Consideration in Mascots – je v holivudski hierarhiji niso premaknili, je pa Guest očitno dojel, da ima pred sabo mojstrico non sequiturjev, Mae West 21. stoletja. Ko Jennifer Coolidge v filmu Best in Show – parodiji pasjih razstav – reče, da lahko s svojim obsceno bogatim možem – katatoničnim in 44 let starejšim od nje – »sploh ne govoriva, a še vedno najdeva dovolj reči, o katerih raje ne bi govorila«, in ko v filmu A Mighty Wind – parodiji ponovnih združitev folk bendov – misli, da so vlaki zmodelirani po vlakcih za otroke (»Veste, če ne bi bilo vlakcev za otroke, sploh ne bi dobili ideje za prave vlake«), je jasno, da je na svojem terenu.

Jet-set, botoks in artificialnost se ji odlično podajo, toda non sequiturji se ji podajo še bolje. Izreka jih tako, kot da je noč preživela v ognju. Nihče ne zna z non sequiturjem tako ubiti. Le kdo bi lahko pozabil, kako je ta boginja, ta Afrodita, malce kasneje v Deželi Jane Austen dahnila: »Jane, samo pomisli na vse tiste ljudi, ki se obesijo, naslednji dan pa se potem počutijo drugače, a nič ne morejo. Ne obesi se, Jane!« A nič se ni zgodilo. Nobenih silnih ponudb. Nobenih atraktivnih vlog. Au contraire: vloge so bile vse manjše, le kopije prejšnjih. »Brez efekta,« kot je rekla. Oprijela se je celo stand-upa in krenila na turnejo. »Šla sem skozi mrtvo cono.« Gostovala je v nekaj prestižnih serijah, recimo Prijateljih in Seksu v mestu (v manj prestižnem Joeyju je nastopala dve sezoni), kar pa je ni vrnilo med žive. Še Razočarane gospodinje so jo preskočile. Velikih vlog ni bilo. BuzzFeed je leta 2016 celo objavil članek z naslovom: »Hočemo vas le opozoriti, da je igralka, ki je igrala Stiflerjevo mamo, še vedno živa.« Sofia Coppola je naslednje leto interierje vesterna Preslepljene posnela v njeni neworleanški palači – toda brez nje. Res so jo podcenili.

Potem pa se je zgodilo nekaj prelomnega.

Spektakel campa

»Moj bog, izgledaš kot 4. julij,« je leta 2018 v nočnem šovu Jimmyja Fallona vzkliknila globalna superzvezdnica Ariana Grande – hotela je pokazati, kako dobro zna imitirati Jennifer Coolidge. In ta se ji je javila – z direktnim sporočilom. Ariana Grande ga je sprejela – in Jennifer Coolidge je naslednje leto dobila veliko vlogo: v njenem videospotu Thank U, Next, globalnem megahitu. »Si šla kdaj ven s tipom, ki sploh ni imel zob?« Tako se je glasila njena replika. Njena vloga je bila hipna, ja, tako kot v številnih filmih, le da jo je tokrat videl ves svet (745 milijonov ogledov). Ta videospot »mi je spremenil življenje«, je rekla. Bila je pripravljena za Beli lotos, ki ji je prinesel tudi nagrado emmy in ki ga je kreiral – napisal, režiral – Mike White, njen prijatelj (in tekmovalec v resničnostnih šovih à la Survivor in The Amazing Race), s katerim sta leta 2018 odšla na safari v Tanzanijo, kjer se je lahko prepričal, da na eksotičnih lokacijah deluje zelo dobro in zelo zabavno.

Ironija je kakopak v tem, da je Beli lotos Jennifer Coolidge ustoličil in beatificiral pri šestdesetih. Pri šestdesetih je obsedla svet! Po holivudskih standardih bi morala biti že mrtva.

In tu je največja ironija: vsi ti filmi (in serije), ki niso na videz peljali nikamor in ki so izgledali kot en velik non sequitur, so v resnici gradili, oblikovali, pilili in frizirali njen imidž. Ja, pripravljali so jo za Beli lotos, v katerem je lahko pokazala svoj smisel za komedijo in timing, svojo nadarjenost za absurd, grotesko in non sequiturje, svojo afiniteto do botoksa, liposukcije in artificialnosti. Covidski lockdown, med katerim se je tako zredila, da v Belem lotosu sprva sploh ni hotela nastopiti, je dal njeni bujnosti, razbohotenosti in artificialnosti še dodatno težo. Tanya McQuoid – dvorna norica rentnega kapitalizma, bogata dedinja, ki pride na Havaje, da bi raztresla pepel svoje osovražene matere (krute, ljubosumne, manipulatorske borderline nimfomanke, ki jo še vedno muči) – je ekscentrična, narcistična, polna sebe, neinhibirana in zelo osamljena, od vseh, še zlasti žensk, pričakuje pozornost, spoštovanje, celo prilizovanje, na vsak način hoče dominirati, toda na izgubljen, patetičen, obupan, otročji, depresiven, genialno nestabilen, perfektno zmeden način, vreden Puccinijevih oper. Vedno se zdi, kot da hoče vsem reči to, kar je v Pepelkini zgodbi rekla svoji pastorki: »Nisi ne posebej čedna ne posebej pametna.« Nič ni originalnejšega od njene ponarejenosti.

Nič ni avtentičnejšega od njene artificialnosti.

Tesnobo hoče spremeniti v statusni simbol, osamljenosti pa se boji tako kot tega, da bi jo kdo izkoristil, prevaral in zlorabil, zato se – v drugi sezoni – oklene skupine gejev, ki potujejo z barko in kažejo brezmejno veselje do življenja. Gejevskemu miljeju se – tako kot recimo v filmih Testosterone, The Broken Hearts Club in Single All the Way – imerzivno poda. »Geji so res najboljši.« Zabavnejši in lucidnejši so od heteroseksualcev, si misli, ko postane njihov fetiš, njihova maskota, njihova ikona, vsa pretirana in artificialna, kičasta in dandistična, dvoumna in hiperresnobna, na videz zastarela ter obsedena s slogom, fantaziranjem, glamurjem in estetiko, posebej estetsko kirurgijo. In res, pretirana je na vse načine – telesno, finančno, estetsko, emocionalno, vizualno.

Hoče, da jo gledate.

Njena pretiranost je sporočilo.

Ko se pojavi, postane nenadoma veselo in zabavno in nezaslišano in transgresivno in kaotično – filmi in serije oživijo.

Jennifer Coolidge je spektakel campa.

Susan Sontag bi jo gotovo razglasila za novo kraljico campa, navsezadnje, camp je na zemljevid postavila prav ona, in sicer v slovitem eseju Zapiski o campu (1964), v katerem ga je opisala kot zmuzljivo, strastno, nezadržno, neukrotljivo, nekontrolirano, nezgrešljivo moderno senzibilnost, kot estetski fenomen, kot estetsko doživljanje življenja in sveta, kot varianto sofisticiranosti, kot ljubezen do nenaravnosti, izumetničenosti, glamurja, igrivosti, čudaških intenzivnosti, redkih senzacij, vulgarnosti, pretiravanja in odbitosti, do vsega, kar ni to, kar je, do vsega, kar je v svoji strastnosti spodletelo, kot način zapeljevanja, kot zasebni kodeks, kot znak identitete, kot specifični modus estetiziranja, fantaziranja in stiliziranja, ki je do same vsebine nevtralen, depolitiziran in apolitičen, kot zmago sloga nad vsebino, estetike nad moralo in ironije nad tragedijo, kot metaforo življenja kot teatra, kot dandizem v dobi množične kulture, kot detronizacijo resnobnosti.

»Čas umetnino osvobodi moralne pomembnosti in jo prepusti camp senzibilnosti.« Stvari ne postanejo campy, ko se postarajo, ampak ko do njih vzpostavimo distanco. Zato so tudi objekti, ki jih časti in slavi camp, na prvi pogled tako zastareli, staromodni, démodé. »Kar je bilo banalno, lahko sčasoma postane fantastično.«

Razlog več, da camp vidi vse dvojno, dvoumno. »Camp vidi vse v navednicah.« V vsaki stvari vidi dva pomena: enega za insajderje in drugega za avtsajderje. Camp pomeni, da ob javnem, uradnem, straight doživljanju nečesa obstaja tudi bolj zasebno, bolj osebno doživljanje tega istega. S samo resnobnostjo ni nič narobe, toda hitro spodleti – v resnobnosti moraš res hudo pretiravati, da bi bila campy. Da bi bila campy, mora biti res off. Da bi bila campy, mora ustvariti presežek resnobnosti. V nasprotnem primeru je le dekorativna. Le chic. Za camp celota ni več mogoča – mogoči so le še fragmenti.

Camp ceni osebne manirizme, nepriznane resnice okusa, zanikanje uradnega okusa, radikalne spolne značilnosti, afroditsko igranje vlog, androginične figure, tra(ns)vestije, imitiranje, teatraliziranje, blasfemično konvertibilnost »moških« in »žensk«. Najbolj rafinirana oblika spolne privlačnosti – in tudi najbolj rafinirana oblika spolnega užitka – je, pravi Susan Sontag, ko gre nekdo proti volji svojega spola. »Najlepše v možatem moškem je tisto, kar je v njem ženskega. Najlepše v pravi ženski je tisto, kar je v njej moškega.«

Susan Sontag pa je s camp senzibilnostjo povezala prav geje in gejevsko senzibilnost. V gejih je videla sodobne aristokrate okusa, »izredno kreativno manjšino v sodobni urbani kulturi«, »kreatorje novih senzibilnosti«. Še več: »Homoseksualci so se v družbo integrirali s promoviranjem estetskega občutka.« In ta estetska senzibilnost je »raztopila moralo in nevtralizirala moralno ogorčenje«.

Vse na njej je fejk – razen njenih čustev

Camp je gejevska senzibilnost in Jennifer Coolidge jo poosebi tako s svojim forsiranjem artificialnosti, raztapljanjem morale, nevtraliziranjem moralnega ogorčenja, teatraliziranjem spolnih vlog, privilegiranjem glamurja, stiliziranjem identitete in estetskim doživljanjem življenja kot s svojo dvoumnostjo, pretiranostjo, vulgarno intenzivnostjo in samoironično resnobnostjo. Zdi se, kot da je Susan Sontag s svojim opisom campa že kar vnaprej opisala tudi imidž Jennifer Coolidge, nove gejevske ikone, tako urgentne, kot je bila nekoč Judy Garland in malce kasneje Madonna.

S svojim miksanjem perfektnega smisla za timing, samoironične resnobnosti in artificialnosti skrbi, da publiki smeh ne bi ušel iz rok in mutiral v posmeh, je ponosna na svoj imidž, na svojo identiteto – priborila si jo je. Tanya McQuoid, ki si je imidž in identiteto kupila, je karikatura, toda tridimenzionalna. Žanr zase. Nikoli ne veste, kam jo bo zaneslo in odneslo, njena pretiranost je v popolni rimi s pretiranostjo neoliberalnega kapitalizma, ki je celo počitnice prelevil v fronto razrednega boja, vedno znova povozi resničnost, postati hoče umetnina, zdi se, kot da ni režirana, stalno imate občutek, da vam mežika, vse na njej je ponaredek – razen njenih čustev.

Jennifer Coolidge na YouTubu – v BuzzFeedovem videu Jennifer Coolidge Reads Thirst Tweets – prebira tvite svojih fenov. Eden izmed njih pravi: »Jennifer Coolidge made me gay.« Ta ji je najljubši – o njej ni še nihče napisal nič lepšega, pravi. Njeno outsiderstvo, njena afiniteta do bujnosti in artificialnosti, njena drugačnost, njena alternativnost in njen »mučeniški« boj s silami, ki so jo leta in leta zavračale, diskriminirale in zatirale, so nekaj, s čimer se geji zlahka identificirajo.

V gejevski romantični komediji Single All the Way, v kateri igra teto Sandy, ki pripravlja otroško božično predstavo Jesus H. Christ, pri kateri naj bi ji pomagala tudi njen gejevski nečak in njegov prijatelj, oznani: »Geji obvladajo stvari. Znajo preživeti. In vedno so obsedeni z mano. Ne vem, zakaj. A to mi je všeč.«

Ko se je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja iz Bostona zavihtela v New York, da bi spočela igralsko kariero, se ji vrata niso odprla – kar 10 let je bila namreč brez igralskega dela.

Pa vendar na koncu druge sezone Belega lotosa panično – in viralno – vzklikne: »Ti geji me skušajo umoriti!« In potem te geje, ki ji hočejo – v spregi z njenim možem – uničiti življenje, pobije. Z bolj ko ne zaprtimi očmi. Kar je presenetljivo, šokantno in na videz homofobično, a to morate razumeti v duhu campovske ironije: prvič, geje pobije gejevska ikona, ikona skupnosti LGBTQ+, ta, ki jih ljubi; drugič, Jennifer Coolidge je tako kul, tako »naša« (tako ena izmed »nas«), da nas lahko pobije, a to politično nekorektnost si lahko privošči le ona (v smislu, kot lahko le gej geju reče »peder«); in tretjič, Jennifer Coolidge »nas« s svojo ikonično bujnostjo, pretiranostjo, artificialnostjo in duhovitostjo vedno »ubije«.

Še bolj ironično: geji umrejo, lezbijka – Valentina (Sabrina Impacciatore), menedžerka hotela – pa preživi!

Tudi Tanya McQuoid, ki bi jo privoščili megajahti Jeffa Bezosa, na koncu umre – na komičen, obešenjaški, ponižujoč način. Dama pač nikoli ne sezuje visokih petk. Ne, Jennifer Coolidge ni hotela, da umre. Mika Whita je celo rotila, naj jo pusti pri življenju. Naj pusti, da po tistem strmoglavljenju v morje vendarle »srečno« izplava. White ni hotel slišati, da bi preživela. A tudi to morate razumeti v duhu campovske ironije: serija ubije svojo največjo atrakcijo, to, kar ima najraje, to, brez česar ne more – svoj c raison d’être!

Jasno mi ni le to, kdo bo podedoval njeno bajno premoženje – njen mož, Greg, gej, ki jo je skušal v spregi z ostalimi geji uničiti? Campovska ironija je res več kot ironična.

»Zdaj bi se rada vrnila v gledališče in igrala v resnih vlogah,« je oznanila Jennifer Coolidge, ko jo je Beli lotos prelevil v globalno senzacijo. »Potem pa bi seveda nastopila v biografiji Melanie.« Čas je, da jo prelevi v gejevsko ikono.