Dedek gre na jug

Vinci Vogue Anžlovar, 2022

za

Pot v utopijo.

Dedek gre na jug, nadaljevanje hita Babica gre na jug (1991), pokaže, kako se je Slovenija v zadnjih tridesetih letih spremenila – in kako jo je kapitalizem brutaliziral. Babica je prišla z osamosvojitvijo, zato je prezrcalila in že kar prežarčila tedanji optimizem, da ne rečem idealizem. Dedek pa zdaj prezrcali in prežarči nasilje, ki ga je nagrmadil kapitalizem: ko se Boris (Boris Cavazza), nekdanji velikan džeza, in Vlado (Vlado Novak), njegov najboljši prijatelj, v družbi Esme (Zala Djurić), romske pevke, ki jo vzameta v svoj avtodom, odpravita proti Srbiji, kjer naj bi Boris, ki je »v življenju zasral, kar se je dalo zasrat«, objel žensko svojega življenja (Ksenija Mišič), se za njimi zapraši vse slovensko podzemlje. Ja, metakomični Dedek, v katerem skuša Vinci dopolniti in popraviti svoje prejšnje filme (Poker in Vampirja z Gorjancev, a še najbolj Oko za oko), je prežgan s korupcijo, kriminalom, cinizmom, streljanjem, ropi, krvjo, raztreščenimi avtomobili, trupli, tiralicami, mačističnim poziranjem, puškami, aferami, zarotami, izsiljevanjem in mehiškim standoffom. Še celo Maruša Majer igra poklicno morilko.

Če hočeš preživeti, se moraš pretvarjati, da si mafijec. Še dobro, da obstaja gravitacija – če ne bi vsi tudi scali drug po drugem. A brez skrbi, Boris in Vlado srečata veliko ekscentrikov – romsko šlogarico (Jasna Diklić), ki obvlada kvantno fiziko, romskega poglavarja (Goran Navojec), ki nenehno citira filme, in Esminega očeta (Senko Velinov), ki pove, da so bili Romi odlični rokodelci, a da je kapitalizem vse zjebal. Romi so bili prve žrtve kapitalizma. Slovenci druge. Domnevam. Slovenci se od Romov niso ničesar naučili. Zato ne preseneča, da se na koncu vsi skupaj odpravijo tja, kjer je še kaj veselja. V zadnjo balkansko utopijo. (kino)

wHzgtaGcGEA

otu4ta0j_Ag