Mirt Komel / »Vrnili smo se v prihodnost krasnega novega brezstičnega sveta«

Ko dr. Mirt Komel – na Fakulteti za družbe ne vede v Ljubljani (FDV) predstojnik Oddelka za kulturologijo in hišni filozof, ki se ukvarja s teoretsko psihoanalizo in heglo-marksizmom – ne predava o moderni filozofiji in sodobni književnosti, vselej raziskuje, prevaja, urednikuje, z nepotešljivo lakoto požira knjige, obrača videoigre, (že dvestotič) gleda Twin Peaks in predvsem piše. Naj gre za esejistiko, angažirano literaturo, detektivke in potopise, znanstvene članke in monografije – malokateri žanr uide Komelovim hitrim prstom, izpod katerih je nedavno prišel tudi nekoliko eksperimentalen roman Akiles, s katerim je avtor iz kriminalk zaplaval nazaj v (post)modernistične vode.

Ste precej aktivni na Twitterju. Kako se je ta ekosistem spremenil, odkar ga je prevzel Elon Musk? 

No, srednje aktiven. Sprva je prevladovalo precej apokaliptično vzdušje, češ da je to konec Twitterja, ker bo Musk na platformi ponovno rehabilitiral Trumpa in vse radikalne desničarske profile. Panika je botrovala temu, da je veliko uporabnikov iskalo alternative, ob tem pa so pisali poslovilne tvite, pri čemer je bilo vse skupaj videti kot tisti Beckettov dialog iz Čakajoč Godota: »Kaj zdaj, gremo?« – »Ja, pejmo.« Se ne premakneta nikamor. Največ se jih je zateklo na Mastodon, od koder pa so se hitro vrnili s strašljivimi poročili o obratnem problemu, kot je ta, ki bremeni desnosučno plat Twitterja: tam naj bi bila woke kultura politične korektnosti tako močna, da ne smeš objaviti tako rekoč ničesar. Že fotografija sendviča s poli salamo je sporna, ker lahko užali kakšnega vegetarijanca, tudi golota in nasilje absolutno odpadeta in tako naprej. Presodili so, da je že boljše na Twitterju, tudi če prevladujejo skrajno nekorekten diskurz, trolanje in žaljenje, ki jih je očitno lažje prebaviti kot politično korektno kontrolirano liberalno agendo. To je zelo pomenljivo: na eni strani imamo absolutno svobodo govora, ki je v skrajni instanci pretveza za skrajni sovražni govor, na drugi strani pa absolutno korektnost, ki cenzurira vsakršno možnost izrekanja česarkoli, kar ni skrajno politično korektno. Eno je hrbtna plat drugega.

Kako v tem kontekstu komentirate nedavni tviteraški dvoboj med Andrewom Tatom in Greto Thunberg? 

Andrew Tate si kot samooklicani alfa samec ni mogel pomagati, da se ne bi izživljal na družbenih omrežjih, kjer se je prek bahanja z zbirko luksuznih avtomobilov in njihovim enormnim ogljičnim odtisom obregnil ob Greto Thunberg. Zgolj na Twitterju je bilo mogoče to, da ga je Greta s svojim tvitom tako sprovocirala, da se je potem izdal s tistimi škatlami pice. To je eden zadnjih slavnih tvitov starega leta, ki zgošča veliko stvari, predvsem pa zgovorno kaže na to, da družbena omrežja učinkujejo ne samo na mnenja in predstave, temveč tudi neposredno na realnost. Najbolj zabavno pa je vsekakor dejstvo, da če Musk ne bi prevzel Twitterja in Andrewa ne bi sprejel nazaj na platformo, se nič od tega ne bi zgodilo. Tate se je ujel v lastno past z mimobežno provokacijo, ki jo je Greta spremenila v konkreten udarec, tako da je pristal tam, kamor spada – v zaporu. Ta obrat je pač preprosto preveč genialen in v tem pogledu ne moreš ne imeti rad Twitterja z vsem njegovim gorjem.

Muskovo uzurpacijo Twitterja v veliki meri zaznamuje gonja proti »wokenessu«, ki mu sam pravi »destruktiven virus«. Je to resničen problem ali gre za umetno ustvarjeno, fiktivno grožnjo? 

Vsakega po malo. Delno gre za umetno ustvarjanje grožnje, saj Musk, Trump in celotna konservativna, še zlasti ameriška alt-right struja v »wokenessu« vidi utelešenje globoke države, ki prek tega uveljavlja svojo prikrito agendo. V tem smislu gre za čisto teorijo zarote, češ da je to neka zelo organizirana združba, ki »kulturo ukinjanja« uporablja kot politično orodje. Po drugi strani pa je problem v tem, da je liberalni diskurz politične korektnosti, torej »woke kultura«, simptom našega časa, predvsem poznega liberalizma, ki vendarle močno vpliva na dejstvo, da je danes, kot se je izrazil avstrijski filozof Robert Pfaller, »odrasel diskurz« nemogoč. Danes se ni več mogoče pogovarjati na odrasel način, pa ne zaradi sovražnega govora, temveč zato, ker se je nekaj v naši družbi radikalno spremenilo.

Kaj se je tako radikalno spremenilo?

Nekoč je veljalo, da so mladi želeli postati odrasli, danes pa je ravno obratno ... odrasli si želijo postati mladi. To, da so mladost, razposajenost, brezskrbna otroškost ideal še pri rosnih petdesetih letih starosti, je skrajen problem, saj vodi v vsesplošno pootročenje tistega dela družbe, ki bi moral zastopati odrasli diskurz. Kafka je imel prav, ko je rekel, da so »pomembnejše stvari od otroštva«.

V trenutku, ko pristanemo na to, da je liberalna sredina levica, in da je vsa levica radikalna ali ekstremna levica, smo že nasedli desničarskemu diskurzu izenačevanja.

Vrniva se k vprašanju »moralne prebujenosti«: ali se prvi del vašega odgovora nanaša tudi na dejstvo, da je problematiziranje »wokenessa« dvorezen meč, saj lahko ta izraz kot slabšalna oznaka postane sredstvo, s katerim lahko desničarji v pokroviteljskem tonu zaničujejo levičarje? 

To je del splošnejše strategije neodesnice, še zlasti ameriške, a tudi evropski desnosučni voditelji, od Janše prek Orbána do Melonijeve in Salvinija v sosednji Italiji, so se hitro nalezli tega tipa diskurza: pod kritiko liberalizma inkorporirajo tudi kritiko levice. Ogromno ljudi je nasedlo optični prevari, ki jo desnica izvaja tako, da združuje liberalno sredino z levico v vseh njenih pojavnih oblikah, od parlamentarnih do aktivističnih. To grupiranje v enoten blok, na katerega nalepi oznake tipa »woke« in »cancel culture«, je del iste mašinerije, ki zatira pravo svobodo, tj. odgovorno izražanje in delovanje. Dolgoročne posledice te strategije so skrb zbujajoče, saj želi sčasoma izničiti leve politike tako, da jih pretopi v liberalno sredino. V trenutku, ko pristanemo na to, da je liberalna sredina levica in da je vsa levica radikalna ali ekstremna levica, smo že nasedli na desničarski diskurz izenačevanja. Če parafraziram avstrijskega pesnika Ernsta Jandla, ki je dejal, da »ne moremo kar tako mešati lesnice in device«, bi dodal, da prav tako »ne moremo kar tako mešati ledine in srevice«.

Je naše vztrajno klistiranje zamisli na družbenih omrežjih povezano z vašo tezo, da »živimo v dobi perverzne mešanice voajerizma in ekshibicionizma«, ki jo imenujete »pornoskopija«? Kaj v tem kontekstu pravzaprav pomeni izraz pornoskopija? 

To je koncept, ki sem si ga izposodil iz knjige Noli me tangere, ki sem jo tudi prevedel v slovenščino, napisal pa jo je meni izjemno ljub, nedavno preminuli francoski filozof Jean-Luc Nancy. Ta termin je uporabil v precej drugačnem kontekstu: dotik je poskušal rehabilitirati kot specifičen objekt filozofskega raziskovanja, ki je popolnoma drugačen od pogleda in glasu, ki sicer krojita celotno zahodno metafizično tradicijo. Tako kot mislimo, tako potem delujemo, in zato ni prav nič čudno, če vsa družbena omrežja delujejo avdiovizualno, nagovarjajo naša čutila pogleda in sluha, dotik pa je v njih odsoten, celo potlačen. Nancy presprašuje našo avdiovizualno kulturo s stališčem dotika: kaj je ta kultura brezstičnosti, ki pa vendarle obljublja fiktiven stik med ljudmi s slogani, kot je keep in touch? Kaj je ta postmoderna tehnološka himera? Kaj je to leseno železo, ki iz subjekta izvablja njegove najpritlehnejše tendence ekshibicionizma in voajerizma, samorazkazovanja in gledanja skozi ključavnico? Razkazovanje in gledanje sta užitkonosni in posledično tudi potencialno perverzni praksi, kar družbena omrežja s pridom izkoriščajo, ko ljudem zbujajo slo pogleda. V tem pogledu »pornoskopija« združuje ta perverzni, seksualizirani užitek s skopijo, s tem, da uživamo v pogledu, ko se bodisi kažemo bodisi gledamo. To je prišlo še toliko bolj do izraza v času pandemije. Družbena omrežja so sicer resda omogočila, da smo ostali »v stiku«, ko je bil stik prepovedan ali vsaj odsvetovan, ampak ravno s tem so radikalno preobrazila medčloveške stike.

V kakšnem smislu? 

Če dobro pomislimo, so bili vsi ukrepi, namenjeni temu, da se zameji širjenje koronavirusa, usmerjeni natanko na problem dotika: prepovedi stikov, umivanje rok, nošenje mask ... Vse je bilo zamejeno na to, da bi bil ta stik čim manj kužen. Dotik je konec koncev vpisan v sam pojem »okužbe«, ki izhaja iz latinskega contagium, sestavljenega iz con-tango, kar bi lahko prevedli kot »so-stičje«. Med pandemijo smo zaradi bojazni pred »kužnim sostičjem« začeli pogrešati prav pristen stik s sočlovekom, druženja, umetniške dogodke, politične shode ... A pravzaprav tega, kar smo izgubili, nismo nikoli imeli. Retroaktivno smo si ustvarili idealizirano predstavo, da smo prej živeli kot skupnost, ki je bila v stiku sama s sabo, s pandemijo pa naj bi skupnost in pristen človeški stik šla po zlu. A kaj, ko pandemija ni storila nič drugega kot to, da je »zgolj« – dajem med narekovaje – izostrila vse tisto, kar je bilo prisotno ali odsotno že poprej, z medčloveškim stikom vred. Skratka, s pandemijo smo spoznali, da smo izgubili natanko tisto, česar nismo nikoli zares imeli: dotik.

Pravite torej, da pandemija družbenih interakcij ni spremenila toliko, kot ji pripisujemo? 

Izostrila je njihovo že v osnovi problematično naravo. Mladen Dolar je ob več priložnostih dejal, da je bila pandemija povečevalna leča, ki je izostrila vse že obstoječe konflikte. Eden izmed teh je bilo neskladje med tem, kar si predstavljamo kot človeški stik, in stikom, ki ga izvajamo na družbenih omrežjih. Interakcija, ki se izvaja na družbenih omrežjih, ni niti »inter« niti »akcija«: ne vrši se med ljudmi, pač pa spletnimi identitetami, in niti ni »dejanje« – pa čeprav kdaj pa kdaj preskoči iskra med registri, in se zdi, kot bi imeli opravka z nečim realnim. Pandemija je to samo zakoličila in na radikalen način pokazala, da smo medčloveški stik izgubili že veliko poprej, ko smo fizične face-to-face stike nadomestili s Facebookom in drugimi družbenimi omrežji. V tem pogledu je še pomembneje od virološke perspektive vprašanje, kaj se med pandemijo in po njej zgodi s socialnimi odnosi in razmerji na ravni dotika. Izostritev, ki se je zgodila s pandemijo, je nekako za nami. Letos smo prvo zimo prebredli in odpraznovali brez omejitev, a pravzaprav prakse v vsakodnevnem ravnanju, če dobro pomislimo, niso dosti drugačne, kot so bile med pandemijo, čeprav se obnašamo, kot da je »vse po starem«. Nismo se vrnili v staro normalnost, pač pa smo vstopili v staro-novo normalnost, vrnili smo se v prihodnost »krasnega novega brezstičnega sveta«.

Teorija »konjskega kopita«, ki izpričuje krilatico o tem, da se ekstremna levica in ekstremna desnica na neki točki dotikata, je čista liberalna mantra, ki jo je treba dekonstruirati.

Filozofija dotika je navdihovala tudi vaš roman Pianistov dotik, v katerem je osrednji lik Gabriel Goldman zasnovan po kanadskem pianistu Glennu Gouldu, ki je bil slovit hipohonder. Ali med družbo v času pandemije in protagonistom romana v tem kontekstu prepoznavate kakšne vzporednice? 

Posrečena okoliščina je bila, da sta tik pred pandemijo izšla nemški in italijanski prevod Pianistovega dotika, in sem potem, ko se je začela pandemija, še zlasti iz Italije dobil precej povabil za intervjuje in komentarje, v katerih so me spraševali predvsem po vzporednicah med protagonistom romana Gabrielom Goldmanom in položajem sodobnega človeka v času pandemije. Goldman je bil namreč po Gouldu modeliran zlasti po tem, da je v svojem življenju razvil délire de toucher, fobijo dotika: bal se je stika s soljudmi, pa tudi s čisto vsakdanjimi rečmi, kot so vilice in noži, tako da je ves čas nosil rokavice, ki si jih je snel samo takrat, ko je igral na klavir. Skratka, po eni strani tesnoba stika, dotik kot fobija, po drugi strani pa fetišizacija določenega tipa dotika, dotik kot fetiš. V vsakem človeku v pandemiji in postpandemiji je malo Gabriela Goldmana oziroma Glenna Goulda: vsi smo razvili neke določene družbene tesnobe, ki so povezane s fobijo dotika, in vsi smo razvili nadomestne fetiše, ki so poskušali krpati natanko manko dotika, ki je takrat zazijal. Pa ne samo umetniške fetiše ... pomislimo samo na manualno manijo mesenja testa in peke kruha, ki se je razvila v prvem valu, ali pa, še bolj neposredno, manično umivanje rok.

Posrečen trenutek je sovpadel tudi z vašim najnovejšim romanom Akiles. Glavni navdih za to delo je bilo vseslovensko vstajniško gibanje, in čeprav je roman izšel deset let po vstaji, se zdi njegova satirična sporočilnost relevantna tudi za duh časa, ki prevladuje zdaj. 

Še vedno sem prepričan, da je bila vstaja najpomembnejši politični dogodek naše generacije. Nekatera poglavja sem spisal na podlagi politične satire, ki smo jo s somišljeniki pisali v času vstajniškega gibanja, nekako v slogu samokritične refleksije sublimnega političnega dogodka, ki se nam je zgodil. Ideja za roman je potem prišla od drugod, stvari so se odvijale boleče počasi, tako da je tipkopis za nekaj časa pristal v predalu in se od tam vračal na mizo zgolj periodično. Ker je prvi osnutek nastal v času takratne Janševe vlade, sem med pandemijo, ko se je znova zavihtel na oblast, znova našel navdih in pohitel s pisanjem, da bi se mu poklonil za ves politični navdih, ki je napajal to mojo literarno granitno kocko. To ni šlo skozi, dela je bilo še enostavno preveč, zato je roman izšel naknadno, šele nedavno, loveč slovenski knjižni sejem. Zdaj sem zadovoljen, da je prišlo do tega zamika, pa ne zgolj zaradi zgodovinske distance. Pravzaprav v romanu niti ni tako pomembna kritika janšizma in janšističnega načina vladanja, kolikor je pomembno tisto, kar je mišljeno kot samorefleksija in samokritika gibanja, ki mu tudi sam pripadam, torej levičarskega gibanja v vseh možnih pojavnih oblikah, od javnega političnega delovanja v smislu shodov in protestov pa vse tja do sindikalnega delovanja in parlamentarne levice. Tovrsten proces samorefleksije je še zlasti aktualen v tem zgodovinskem trenutku, ko imamo na oblasti liberalce v koaliciji s socialnimi demokrati in levico, saj je še vedno nujno treba razlikovati ne samo med levico in desnico, temveč tudi med levico, desnico in liberalno sredino, ki se poskuša od obeh ograditi tako, da jih na nekaterih točkah reducira na isto raven. Teorija »konjskega kopita«, ki izpričuje krilatico o tem, da se ekstremna levica in ekstremna desnica na neki točki dotikata, je čista liberalna mantra, ki jo je pač treba dekonstruirati. Na tej točki moram pritakniti še en citat, ki je tako rekoč ponarodel: »Tisti, ki poskuša zabrisati meje med levico in desnico, ne vem, če je desničar, ampak zagotovo ni levičar.«

Naša realnost je sama po sebi ideološko deformirana: hamburger na jumbo plakatu nikoli ni tako sočen in velik, kot ga reklamirajo, politikov nasmeh ni niti tako bel in iskren, kot je videti na jumbo plakatu.

Vzporedni svet, ki ga predstavljate v romanu Akiles, je satirična karikatura naše stvarnosti. Katere, če uporabim vaše besede, »ideološke deformacije naše resničnosti« razkriva?

Gre za to, da je že naša realnost sama po sebi ideološko deformirana. Poglejmo najbanalnejše vsakdanje fenomene: hamburger na jumbo plakatu nikoli ni tako sočen in velik, kot ga reklamirajo, politikov nasmeh ni niti tako bel in iskren, kot je videti na jumbo plakatu, in tako naprej. Če pogledamo površino, samo formo, ugotovimo, da je celotna družba zgrajena na fikciji, ki jo drži pokonci neka določena ideološka deformacija. Klasičen posel filozofije, še zlasti marksistične analize v smislu historičnega materializma, je to, če grobo poenostavim, da razkrinka diskrepanco med ideologijo in dejstvi. Vloga umetnosti je nekoliko drugačna, in zato se mi je veliko bolj produktivna zdela obratna pot: izostritev ideološke deformacije realnosti. Če karikaturo še bolj karikiraš, lahko razkrinkaš njeno ideološko deformacijo tako, da to deformacijo še bolj deformiraš. V tem pogledu sem se lotil vseh možnih pojavov, od literarne umetnosti do parlamentarne politike prek akademske kulture. Pa tudi najbanalnejših situacij vsakdanjega življenja, od jutranjega obreda pitja kave ali čaja, s cigareto ali brez, do sledenja lastnim potrebam, ujetih v labirinte želje, sredi katerih nas vedno znova pričaka kakšen minotaver oziroma to, čemur se v lacanovskem žargonu reče »trk z realnim«.

S kakšnimi izzivi pa ste se srečevali pri ustvarjanju karikature sveta, kjer je že resničnost lahko tako absurdna, da deluje kot karikatura resničnosti? 

Mislim, da je Marcel Štefančič med pandemijo dejal, da je film – in zlahka dodamo: umetnost nasploh – nenadoma postal izjemno zahteven posel, ker je realnost pač postala tako zelo fikcijska in tako zelo absurdna, da vse umetniške stvaritve, če že ne zbledijo vpričo nje, pa zagotovo ne delujejo povsem prepričljivo. Od tod nemara razumljiv mainstreamovski porast zanimanja za »resnične zgodbe«, od avtobiografij do potopisov in vsega podobnega, ki pa, pod črto rečeno, bralce varajo z dvojno prevaro: prvič zato, ker se vendarle prodajajo kot umetnost, drugič pa zato, ker se pretvarjajo, da to niso.

Torej ni več jasno, ali umetnost imitira življenje ali življenje imitira umetnost? 

Življenje se je močno estetiziralo, a ne v najboljšem pomenu te besede: ni začelo imitirati umetnosti, temveč ideološko fikcijo tega, kaj naj bi življenje bilo, ali kaj bi lahko bilo, če mu ne bi nasproti stala kruta realnost. Ponovno se lahko vrneva k ideološkemu idealu mladostniškega življenja, ki prevladuje v današnji družbi. Tovrstne idealizacije se prelivajo v zelo realne prakse, od fitnes salonov prek idealizacije športnega in zdravega načina življenja do celega kupa tega, kar Foucault imenuje biopolitika, katere temeljni posel je afirmativna skrb za življenje. Protikadilski zakoni in vsesplošna gonja proti nezdravim načinom življenja so samo vrh tega ledenika, pred katerim zmrznejo še največji hedonisti. Problem je v tem, da ne gre za afirmacijo »dobrega življenja« v starem aristotelovskem smislu besede, temveč za afirmacijo golega življenja, v imenu katerega se življenje krni. To je eden najočitnejših paradoksov postmodernega načina življenja, ki ga je Žižek s tisoč in enim izvrstnim primerom opisal kot cigareta brez nikotina, čokolada brez sladkorja, kava brez kofeina … To destilirano, čisto življenje brez življenja je postalo postmoderni ideal.

V kakšnem razmerju je ta paradoks z umetnostjo? 

Če me sprašujete nasploh, potem mislim, da se je realnost, ki jo ukaluplja liberalna ideologija, tako zelo radikalizirala, da umetnost preprosto ne more več opravljati svoje tradicionalne vloge »ogledala družbe«, ker so se ideali zrcaljenja preprosto spremenili. Umetnost posledično tudi ne more več biti avantgarda, ne more več biti tista, ki »gleda naprej«, pač pa mora postati tista, ki se obrača nazaj – na izgubljeni zaklad tradicije umetnosti, ki je šla po zlu. Umetnost mora narediti korak naprej tako, da naredi korak nazaj: spet mora aktivirati tisto, kar je umetnosti lastno – in to je estetsko – namesto da poskuša konkurirati realnosti. Skratka, umetnost mora biti estetsko zanimiva, privlačna, subverzivna, emancipatorna, znotraj samega polja estetike se mora legitimirati kot umetnost.

Ko ste opisovali svoje najnovejše literarno delo, ste izjavili, da je »slovenska realnost že tako ali tako zamaknjena, v tem romanu pa še malce bolj«. Kaj imate pravzaprav v mislih s to zamaknjenostjo slovenske resničnosti? 

Zamaknjena je toliko, kolikor je zamaknjena resničnost celotne zahodne poloble, ki je naravnana izrazito kapitalistično ali, če hočete, postkapitalistično. Kolikor prevladuje kapitalistična ideologija, prevladuje tudi neka določena optična iluzija zamika glede na realnost. Specifično slovenska zamaknjenost je to, da prevladujejo in se s ponavljajočo se vztrajnostjo vračajo ene in iste teme, do določene mere tudi eni in isti ljudje, ki slovenski vsakdan krojijo z imaginarnimi problemi, namesto da bi se ukvarjali z realnimi. Odličen primer se je zgodil te dni, ko je stavko bolnikov, ki je opozarjala na katastrofalno stanje javnega zdravstva v Sloveniji, zasenčil polet s falconom predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Seveda je tudi ta povsem nepotreben ogljični odtis problem, še zlasti kot simptom tega, kako tudi ta liberalna vlada Roberta Goloba okoljske spremembe jemlje premalo resno, obenem pa razkrinkava hipokrizijo vseh tistih, ki so se ob to obregnili, ne da bi se obenem sami odpovedali poletom z letali v turistične ali poslovne namene. Ampak eno v primerjavi z drugim kaže na zamik v percepciji realnosti: niz dejanskih težav, s katerimi se srečujemo, se omeji na neke izrazito banalne stvari, ki se nato enačijo z resnimi vprašanji. Mojster tega zastranjevanja pa je seveda Janez Janša, ki vselej, ko se v času njegovih vladavin zgodi kaj zares problematičnega, iz fojb potegne kosti, začne preštevati mrtve ali pa začne opletati z osamosvojitveno zgodbo, s čimer zasenči neki realen problem, ki se dogaja tukaj in zdaj. To je neka politična taktika, ki pa sovpada z objektivno ideološko deformacijo, ki smo ji priča v našem vsakdanu, ko na primer tedenski ... kaj tedenski ... že dnevni cikel novic vse mogoče težave omeji na isto raven (ne)relevantnosti.

Vsesplošna gonja proti nezdravim načinom življenja je samo vrh ledenika, pred katerim zmrznejo še največji hedonisti. Ne gre za afirmacijo »dobrega življenja«, temveč za afirmacijo golega življenja, v imenu katerega se življenje krni.

Če to prestaviva na mikroraven, bi lahko rekli, da je zamaknjena tudi resničnost akademskega sveta? 

(Pokaže na e no izmed šte vilnih slik v njegovem kabinetu.) Z eno sliko rečeno: na univerzitetni ladji predavajo o nevarnosti ledenikov in kako se jim izogniti, ladja pa pluje naravnost vanj. Dobršen in ključen del vloge Univerze, še zlasti humanistike in družboslovja, ki v Ljubljani domuje predvsem na Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene vede, je kritično preizpraševanje družbe, družbenih konfliktov, razkolov v razmerjih in od tod izhajajoče neenakosti. Ključno je tudi, da od tod poskuša iskati in promovirati pravičnejše družbene modele, in pri tem je Univerza zagotovo – zakaj pa ne – »zadnja utrdba idealizma«. A kaj, ko se vedno znova zgodi to, da angažirani univerzitetniki tisto, kar kritizirajo, potem v svoji akademski praksi reproducirajo. Ne samo liberalci po duši, tudi levičarji in celo nekateri, ki se imajo za anarhiste, se v trenutku, ko dobijo količkaj moči prek funkcije ali fondov, hitro izkažejo za če ne že avtoritarce, pa zagotovo protofašiste.

Ste tovrstno licemerstvo zasledili tudi v času, ko ste na FDV delovali kot sindikalni zaupnik? 

Ja, in naj navedem samo en primer, ki je, menim, zelo zgovoren. FDV je pred leti naše čistilke outsourcal zunanjemu, zasebnemu upravitelju, ki jih je tako lahko nekaznovano izkoriščal. Dejstvo, da je bila ta poteza tako hitro normalizirana in dolga leta popolnoma neproblematizirana, se mi je zdelo enostavno škandalozno, še zlasti v luči tega, da naj bi bil FDV družbeno angažirana institucija, ki bi preprosto morala imeti določene razredne in druge senzibilnosti. V tem pogledu se mi je zdelo še zlasti pomenljivo, da je šlo za čistilke, za ženske v najnižjim plačnem razredu – glede na vse preostale zaposlene tukaj – in da je bilo v trenutku, ko smo se na sindikatu začeli zavzemati zanje, treba premagati marsikatero oviro. Naivno sem pričakoval, da bodo vsi stali za akcijo, v kateri smo poskušali te ženske spet zaposliti na fakulteti, na ravni institucije pa sem našel zelo malo sogovornikov in še manj zaveznikov. Ves čas se ukvarjamo z nekimi globalnimi problemi, z neenakostjo spolov in razredov, potem pa ne znamo rešiti enega takega praktičnega problema, in to v ustanovi, kjer bi pričakovali, da te stvari štimajo. No, pa vendar, v roku dobrega leta nam je s sindikatom vseeno uspeli doseči, da so čistilke spet postale naše sodelavke v pravem pomenu besede. Gre za majhno zmago, a zdi se mi, da je na koncu dneva to tisto, kar zares šteje v življenju. Tako kot Ajshil, ki je hotel – tako vsaj pravi legenda –, da se na njegov grob ne napiše, da je bil pisec tragedij, temveč to, da se je na maratonskem polju boril proti Perzijcem.