Uvodnik / Imate eno (1) prejeto sporočilo
Izkušnje kažejo, da na politike veliko bolj kot dobronamerne pripombe in zapisi delujejo rezultati javnomnenjskih raziskav. Ker ne želimo biti pokroviteljski, bomo zapisali zgolj, da sta ta teden premier Robert Golob in njegova vlada dobila sporočilo. Pošiljatelj je bila Javnost.
Že ko je vlada Roberta Goloba nastajala, se je največ obrvi dvignilo ob imenu prihodnjega finančnega ministra. Klemen Boštjančič ni imel nobenih izkušenj z javnimi financami, nobenih izkušenj z monetarno in davčno politiko, nobenih izkušenj s politiko, nikoli ga ni zanimala makroekonomija. Ukvarjal se je s prestrukturiranjem in kleščenjem stroškov – to naj bi bil sicer, gre za umazano delo, počel učinkovito. A temelj uspešnih vlad je vedno močan finančni minister, tako močan, da, kot pravijo anekdote, celo premier hodi k njemu ponižno. Močan finančni minister je pomemben tudi politično, saj brzda apetite, opozarja na stanje javnih financ, nastopa kot tisti, ki lahko da veto na vse finančne odločitve. Finančni minister mora biti človek z avtoriteto, javno močjo, z avtoriteto varuha javnih financ lahko ustavlja tudi številne apetite, ki se pojavljajo v družbi.
Da Klemen Boštjančič ni močan finančni minister, na katerega izračune in odobritev je treba vedno počakati (to je od nekdaj skriti pogajalski adut vlad), vlada v teh dneh že drago plačuje. A to ni Boštjančičeva krivda – temveč krivda premiera Roberta Goloba. Pred našimi očmi je namreč zaradi njegovega ravnanja v teh dneh razpadla krhka družbena pogodba, ki je nastala med različnimi interesnimi skupinami od sindikatov do upokojencev na začetku krize, povzročene z vojno v Ukrajini.
Sodu je dno izbil mimo vseh postopkov izpeljani premierov dogovor s sodniki in tožilci o pavšalnem zvišanju plač za 600 evrov. Nihče ni znal pojasniti niti, od kod res prihaja ta znesek. Nihče iz vlade ni znal razložiti, kakšen je smisel tega dogovora – in predvsem nihče ni znal pojasniti, ali so razmislili, kako bo to vplivalo na druge akterje. Dejansko smo ves čas čakali, da se bo razkril skriti načrt, ki stoji za temi vladnimi pogajalskimi odločitvami.
Zahteve so začeli postavljati vsi, ki se financirajo iz javnih financ. In čeprav smo zapisali, kako se je to zgodilo, zaradi odsotnosti razmisleka in v ihti, če zapišemo prijazno, je treba hkrati v istem stavku zapisati, da je to, kar se dogaja zdaj, napovedi stavk, izjemno nevarno. Seveda imajo sindikati in na primer upokojenske organizacije legitimno pravico in tudi dolžnost, da za svoje člane zahtevajo primerljivo rast, kot so jo dosegli primerljivi uslužbenci v drugih poklicnih skupinah. A če bo vlada temu poskušala ustreči, bo brez dvoma destabilizirala javne finance, povzročila tudi inflacijsko poglabljanje. Slabšega scenarija v teh razmerah ni.
V času nepredvidljivih cen energentov, v času krize, ki jo povzroča napad Rusije na Ukrajino, v času popolnoma nepredvidljivih finančnih trgov je obstoj že omenjenega minimalnega konsenza ključen. Prav vlada bi ga morala čuvati kot svoj največji zaklad, ki ji daje manevrski prostor za ukrepanje. In ta vlada je ta konsenz imela, imela je razumevanje javnosti, da je kriza. Kako je premier lahko ravnal tako nespametno? Toda besni niso le konkurenčni sindikati, besni so tudi ljudje, ki doma odpirajo ovojnice s položnicami z nepredvidljivimi zneski – ko namreč poslušajo, kdo vse si je izpogajal višje plače, je to v popolnem neskladju s paktom, ki so ga vzeli tudi na svoja pleča. Krizo vendar čutijo vsi, revnejši bolj.
Pri čemer so ljudje bili potrpežljivi. Dogovor z javnim sektorjem o uskladitvi z rastočo inflacijo je še bil logičen, celo dogovor z zdravniškimi organizacijami o 20-odstotni rasti plač mlajših zdravnikov in osemodstotni rasti plač njihovih seniorskih kolegov je javnost razumela. Sprejela je tudi višje plače pomočnikov in pomočnic vzgojiteljic. Dodatnih 600 evrov za 1100 sodnikov in tožilcev pa je bila kaplja čez rob. In vse skupaj je povzročil premier.
A če smo že začeli s finančnim ministrom Boštjančičem, je prav, da z njim tudi končamo. Ob robu koalicijskega srečanja na Brdu pri Kranju o reformi zdravstvenega sistema je v medije prišla njegova izjava, da ima zdravstvena blagajna velike težave. Eden glavnih razlogov naj bi bil ukrep, ki je bil na predlog Stranke Alenke Bratušek (ki je zdaj del Svobode) sprejet v času prejšnje vlade. Gre za zmanjšanje števila dni bolniškega dopusta, ki jih krije delodajalec, s 30 na 20. Zaradi tega naj bi imel zdravstveni zavod na letni ravni za 400 milijonov evrov več stroškov. Boštjančič ima seveda popolnoma prav, to darilo kapitalu je bilo čisto brez potrebe in prelilo se je v dobičke, za zdravstvo pa ima uničujoče posledice. Gre namreč za skoraj desetino sredstev, ki jih zavarovanci zberemo za zdravstvo na leto. A ta nepremišljena populistična poteza je bila sprejeta na prav tak način, na kakršnega je Golob uničil nenapisani krizni socialni dogovor.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.