Komentar / Premier na prelomnici

Janko Lorenci

20. 1. 2023  |  Mladina 3  |  Kolumna

Golob je po neumnem izgubil ministrico Bobnarjevo, Urška Klakočar Zupančič je trapasto opravičevala falconski izlet na Dunaj, minister Bešič Loredan je proteste proti stanju v zdravstvu označil za ekstremizem in skušal grdo diskreditirati Kebra … Te in podobne poteze govorijo o pičli politični kilometrini, šibki občutljivosti za javno mnenje, opitosti z novo močjo. Oblasti so pobrale nekaj naklonjenosti in dvignile veliko obrvi. A faza privajanja na oblast se dokončno izteka. Novo leto prinaša vsebinsko fazo, čas obljubljenih reform. Odpustkov svežim politikom ne bo več, pritisk množice problemov pa se naglo veča.

S covidom smo ta čas nekako sprijaznjeni. Tudi gospodarstvo se kar drži. Vlada je v ekonomski politiki posnemala EU, pogosto intervenirala in podobno kot »jedrna Evropa« odlagala težave z zadolževanjem. Radikalnih napak ni delala, pravi ekonomist Velimir Bole, a dejanski test bo leto 2024, ko bodo v Uniji začele veljati finančne omejitve.

Toda že zdaj so tu boleče posledice ukrajinske vojne, draginja, težave z energetiko, visoka inflacija, špekulacije kapitala. V takem zagatnem položaju je vlada napravila grdo napako – v času, ko imajo mnogi denarja le za kruh in položnice in ko je že grizla tudi zdravstvena kriza, se je začela ločeno, mimo drugih sindikatov, pogajati z zdravniki. Napaka je politična, ima pa hude ekonomske, politične, psihološke posledice – sprožila je plaz sindikalnih zahtev po višjih plačah v javnem sektorju. Dodatne nesporazume je povzročilo na 100 evrov zaokroženo povečanje minimalne plače, Golob pa je na hitro, in kot se zdi, kar na svojo roko, čeprav vsebinsko upravičeno, dodelil povišico sodnikom. Tako se je utrdil vtis, da vlada nima strateškega dogovora o pomembnih rečeh, da njena leva roka ne ve, kaj dela desna, da je finančni minister brez avtoritete, zdravstveni brez zamisli in nejasnih namenov … Kakorkoli, zdaj grozijo s stavkami tako rekoč vsi sindikati.

To lahko spravi državo v kaos. Vlada se bo morala iz samozagrešene šlamastike nekako skopati in to jo bo v vsakem primeru stalo dodatne denarce. Še huje je, da ji bo stavkovni nemir pobral nemalo zaupanja. Zaupanje v politiko, zlasti v nove obraze, je že tradicionalno nizko in tudi ta oblast ga lahko izgubi čez noč. Prav zaupanje pa vlada nujno potrebuje za svoj osupljivo ambiciozni skupek reform. Brez osnovnega zaupanja množic in pomembnih družbenih skupin so te neizvedljive.

Pod črto: oblast je dokončno trčila ob trdo vsebino svojega mandata. Ta je objektivno izjemno zahteven, veliko večino težav pa je podedoval od prejšnjih vlad, med drugim tudi zmaličeni enotni plačni sistem. A zdaj je to pač pristojnost in problem te vlade. V krizi se bo pokazalo, ali jo je Golob sposoben izrabiti za spremembe, kakršne zahteva čas. Poglavitna zahteva časa je, da ima skupno in javno prednost pred individualnim, zasebnim in parcialnim, da mora vlada torej zagovarjati interese večine, ne pa vplivnih manjšin. Da torej, če navedemo aktualen in akuten primer, konča dolgoletno prikrito pretakanje potencialov javnega zdravstva v zasebno, to kriminalno kršitev ustave in morale.

Grozeči val stavk in prejšnji zdrsi so za koalicijo, vlado in Goloba osebno trdo opozorilo. Premier bo moral dokazati, da ni običajni novi obraz, hitro pokvarljiva roba. To med drugim pomeni, da bo, če hoče povečati svoj domet, resno prevetril kabinet in ministrsko ekipo, sam pa našel pravo ravnotežje med ukazovanjem, vodenjem in usklajevanjem. Premierstvo ni solistično vodenje podjetja, uspešna reformatorska politika mora delovati tudi proti toku, nepopularno, in si lahko tem manj privošči »lepotne« napake, na primer samovšečnost. V prihodnjih mesecih bomo videli, kam meri premier s svojimi reformami in ali se zaveda, na kakšni prelomnici je. Če bo javno zdravstvo rešil in okrepil, kapo dol, če ne, drugega mandata zasluženo ne bo.

A resnost položaja nikakor ne velja samo za politiko. Prav v tem mandatu nakopičenih kriz se kristalno jasno vidi, v kako zmedo, anomalije vseh vrst in bolestno, egoistično tekmovanje različnih skupin sta nas pripeljali zadnji dve desetletji hkratnega pretiranega normativiranja in privatiziranja vsega počez. Ponavljamo: zahteva časa je skupno dobro.

To jasno zahteva temeljite popravke starih praks. Popravki pa so skupna stvar demokratične politike (SDS vanjo ne spada) in drugih delov družbe. Generalni (in osnovni) odgovornosti oblasti stoji nasproti parcialna odgovornost sindikatov, civilne družbe, medijev, delodajalcev …, ki pa so dolžni upoštevati tudi interese skupnosti in tako postavljati realne zahteve, kritizirati oblast po potrebi ostro, a z argumenti (velja zlasti za delodajalce). Skratka, išče se skupna točka treznosti in minimalno medsebojno zaupanje oblasti in družbe. Pritisk javnosti na oblast pa seveda ostaja neizbežen.

Vsi našteti bodo na slabšem, če bo ta mandat neuspešen. Tudi jim v spopadu z vlado ni zagotovljena zmaga; to so delno doživeli celo zdravniki. Predvsem pa: če pade ta oblast, je edina alternativa Janševa vrnitev ali še eno tvegano iskanje novega obraza. To je grda realnost Slovenije.

Povzemimo. Čas je izrazito zahteven. Slika pogrezanja z vedno več invalidnimi podsistemi še nikoli ni bila tako jasna. Še je živ spomin na morbidni janšizem in njegovo dekadentno izmenjavanje z vladami benignih, a jalovih novih obrazov. Še nikoli ni bila tako očitna niti kriza ureditve, ki ji pri nas in na vsem Zahodu daje ton neoliberalizem. Vsi ti uvidi narekujejo streznitev in so možnost za prelom. Če priložnost po krivdi oblasti, a ne samo nje, ne bo izrabljena, se bomo pogrezali naprej.