Petja Labović / Igralec, ki lepoto prepoznava v združevanju sakralnega in profanega

Njegovo veselje do igranja izhaja iz ljubezni do filma. Ko Petja Labović (rojen leta 1993) ne igra na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor, z nepotešljivo lakoto požira celotne opuse filmskih velemojstrov, kot je jasno vidno z njegovega računa na Letterboxdu, družabnem omrežju za filmofile, kjer beleži dobrih dva tisoč ogledanih celovečercev. Ko poskuša izslediti začetke svoje strasti do filma, se spomni, da si je v rosni mladosti z očetom v kinu Udarnik ogledal Ivanovo otroštvo (1962), celovečerni prvenec Andreja Tarkovskega. »Na smrt sem se dolgočasil, nisem zares vedel, kaj sploh gledam, a bil je dober začetek,« se spominja. Hkrati mu je žal, da se njegov rojstni kraj »po zaslugi zaprtja prostorov, kot sta Udarnik in nedavno tudi Wetrinsky, spreminja v mesto duhov«.

Čeprav se profesionalno ukvarja predvsem z gledališčem, konzumira več filmske umetnosti kot odrske. »Zaradi minljive narave teatra je v danem trenutku preprosto na voljo več dobrih filmov kot predstav,« pravi. A dodaja, da »izjemne gledališke predstave prekašajo tudi najboljši film«. Prepričan je, da se »pravo gledališče vselej rodi iz trenutka, tukaj in zdaj, in v tem trenutku tudi izgine. Ti trenutki so redki, a zares neprecenljivi.« Ceni predvsem projekte, pri katerih se ne počuti podizvajalec, temveč kot soavtor: »Najboljše stvari nastanejo takrat, ko se projekta lotimo somišljeniki, ki se kolektivno ogrejemo okoli iste teme. Bolj pomembno od tega, kaj igram, je to, s kom igram.«

Kot primere najboljše prakse s svojega repertoarja navede predstavo Ne ti meni Alice (Once Again), ki jo je z Natašo Matjašec Rošker lani soustvaril pod okriljem domačega gledališča, ansamblu katerega se je pridružil leta 2017. »To je bil popolnoma avtorski projekt, od izvornega teksta (Alica v čudežni deželi) je ostalo le par stavkov. Tovrstne predstave so pomembne, saj moraš po letih dela v instituciji, ki je pogosto precej obrtniško, vsake toliko preveriti, ali si sploh še sposoben razmišljati kot avtor,« pravi. Potem uprizoritev Zborovanje ptic, ki jo je za Gledališče Glej režirala Nina Rajić Kranjac. »Ko ustvarjaš z vrstniki, ki se soočajo s podobnimi težavami, se zasledovanje skupnega cilja zgodi popolnoma naravno in spontan0.« Za nameček pa še predstavo SNG Maribor Mačka na vroči pločevinasti strehi v režiji Jana Krmelja, še posebej osrednji prizor, ki ga je odigral z Vladimirjem Vlaškalićem. »To je zame teater,« vzklikne.

Nekajkrat se je preizkusil tudi pred kamero, nazadnje v filmu Jezdeca, celovečernem prvencu Dominika Menceja, ki za zdaj prah dviguje na filmskih festivalih, a bo letos dočakal premiero tudi na platnih lokalnih kinodvoran. Film, ki mu je jeseni na Festivalu slovenskega filma prinesel vesno za najboljšo glavno moško vlogo, prikazuje motoristično potovanje dveh najboljših prijateljev iz Prlekije, v katerem protagonista pravzaprav iščeta sama sebe. »To je klasičen format roadtrip filma, v katerem se fizična pot povzdigne v duhovno,« pravi. Glavni vlogi sta odigrala s Timonom Šturbejem, s katerim sta najboljša prijatelja tudi v resničnem življenju. Začetne korake svojih ustvarjalnih poti sta naredila skupaj, na mariborskem Prvem odru, v gimnazijski valilnici štajerskih gledaliških talentov, kjer sta pozneje kratek čas delovala tudi kot mentorja. To je igralski tandem, o katerem bomo vsekakor še veliko slišali.

V filmu Jezdeca je ob njiju igral tudi slavni srbski igralec Nikola Kojo, zaradi katerega je sam k projektu sprva pristopil z dobro mero treme, a je bil velikan »tako prizemljen, da je od mojega strahospoštovanja že na prvi vaji ostalo le spoštovanje«. Podobne izkušnje ima s šolanjem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. »Zelo hitro spoznaš, da so največji velikani, ki si jih kot mulec občudoval na odru, tudi največji ljudje.« Ko razmišlja o študijskih letih, pravi, da ga je ob mentorjih za igro, Branku Šturbeju in Matjažu Zupančiču, v največji meri zaznamovala koreografinja Tanja Zgonc. »Na akademijo sem prišel precej zakrčen, skozi njene predmete pa sem ozavestil svoje telo.«

Čeprav mu je sodelovanje z dobrimi pedagogi pomagalo preseči »tisto najbolj hardcore tremo«, pa je ta zanj še vedno ključna sestavina dobrega nastopa. Ob tem citira raperja 50 Centa, ki je rekel, da »če nimaš treme, je boljše, da ne greš na oder, saj ti verjetno ni mar«. Že Labovićev filmski dnevnik na Letterboxdu priča o tem, da mu je popkultura prav tako blizu kot visoka umetnost, ko pa v istem dihu citira Čehova in nato 50 Centa, se ta teza še okrepi. »Sem velik zagovornik tega, da moramo v gledališče vpeljevati zadeve, ki primarno niso razumljene kot ’visoka umetnost’. Združevanje sakralnega in profanega je lahko nekaj najlepšega,« je prepričan. Še več: »To, da globino in epohalen kontekst najdeš v nečem, kar je na videz banalno ali celo ceneno, je absolutno mojstrstvo.«