Petja Labović / Igralec, ki lepoto prepoznava v združevanju sakralnega in profanega
"To, da globino in epohalen kontekst najdeš v nečem, kar je na videz banalno ali celo ceneno, je absolutno mojstrstvo."
© Uroš Abram
Njegovo veselje do igranja izhaja iz ljubezni do filma. Ko Petja Labović (rojen leta 1993) ne igra na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor, z nepotešljivo lakoto požira celotne opuse filmskih velemojstrov, kot je jasno vidno z njegovega računa na Letterboxdu, družabnem omrežju za filmofile, kjer beleži dobrih dva tisoč ogledanih celovečercev. Ko poskuša izslediti začetke svoje strasti do filma, se spomni, da si je v rosni mladosti z očetom v kinu Udarnik ogledal Ivanovo otroštvo (1962), celovečerni prvenec Andreja Tarkovskega. »Na smrt sem se dolgočasil, nisem zares vedel, kaj sploh gledam, a bil je dober začetek,« se spominja. Hkrati mu je žal, da se njegov rojstni kraj »po zaslugi zaprtja prostorov, kot sta Udarnik in nedavno tudi Wetrinsky, spreminja v mesto duhov«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.