Po soncu

za +

Oče, kaj boš, ko boš velik?

Po soncu je žalosten film o sreči. Sophie, zdaj pri dobrih tridesetih, se spominja, kako je pred dvajsetimi leti, pri enajstih (Frankie Corio), poletne počitnice z očetom (Paul Mescal), Calumom, preživela v turškem letovišču. Bilo je idilično, krasno sta se imela, stopila sta se s trenutkom, res sta uživala – bazen, morje, karaoke, pogovori, kamera, s katero sta se snemala. In sonce. Veliko sonca. Zunaj. V njima pa je bil mrak. Po malem zato, ker živita ločeno – z njeno mamo sta se razšla. Po malem zato, ker je tudi njegova nova zveza spodletela in ker mu tudi posli spodletavajo. In po malem zato, ker vso to srečo vendarle nenehno prežemajo nelagodje, napetost in tesnoba, ki jih poganja vprašanje: koliko bo še takih skupnih poletij?

Se s tem kaj začenja? Ali končuje? Kaj bo prinesla prihodnost? In kaj senca? Sophie odrašča – pred njo so fantje in veliki, transformativni dogodki. Jo lahko oče, ki je odšel, pripravi na prihodnost? A tudi sam Calum – ves čas rahlo izgubljen, distanciran – očitno še vedno odrašča. »Kaj boš, ko boš velik,« ga vpraša Sophie. To je bilo poletje, ko sta skupaj odraščala. Poletje, ko sta se snemala in fotografirala, da bi se lahko filmčki in fotografije nekoč, čez dvajset let, spominjali te bežne, imerzivne, karizmatične skupnosti, utopičnih občutkov, vrtoglave odprtosti, nepreslišane neposrednosti, fluidne presenetljivosti in sreče. Poletje, ko sta se naučila leteti. (Kinodvor)