Irena Svetek: Beli volk

+ + +

Volkovi v gozdu in v ljudeh

Že v Rdeči kapici, prvem iz niza romanov domače avtorice Irene Svetek (1975) o problematičnem tožilcu Miu, zasvojenem s hazardom in podloženem s popivanjem, je bilo jasno, da ne gre za kriminalko, ki naj bi kot enigmatični žanr bralcu omogočala pošten, torej s preiskovalčevim sočasen vpogled v razvozlavanje kriminalnega dejanja in iskanje krivcev. Truplo umorjenega dekleta, oblečenega v rdeč plašček in nič drugega, je razkrilo še veliko več od storilca – dobili smo zapleteno zgodbo s koreninami v eni južnih regij nekdanje Jugoslavije, predvsem pa vpogled v družbeno patologijo, v paleto skoraj dosledno travmatiziranih posameznikov, ki jih po zlorabah vseh vrst v otroštvu tudi v zrelih letih goni in peha v prekoračenja, tudi krvna.

Tožilec Mio se v Belem volku še vedno bori s sabo in svojimi notranjimi demoni. Roman uvede pomenljiv – in nekoliko presenetljiv – citat iz proze Vlada Žabota, ki je sicer eden bližnjevzhodnih modernističnih in obenem arhaizatorskih pisateljev, tudi poznavalec in priklicevalec slovanske mitologije. Na mitološko podstat nas takoj spomni naslov dela, čeprav ne gre za iskanje arhaičnega, kriminalni del se začne z najdbo ženskega trupla v gozdu na Kočevskem, v katerem veselo zbirajo volčje iztrebke in krdelo označencev spremljajo s kamerami s tipali za premike. V uvodnem delu je tudi zgodba o samomoru matere z otrokoma, ki z avtom zapelje v Rudniško jezero, sicer pa so med žrtvami člani društva za pomoč volkovom, ki gredo z okoljevarstvenimi prizadevanji močno na živce gojiteljem ovac. Poleg tega slutimo stara ljubezenska rivalstva, o pridelavi, predelavi in transportu drog iz Afganistana pa vse zvemo, ko spremljamo pot paketa surovega opija nekam do naše južne meje, s popisom postaj na poti in potenjem obmejnih policistov vmes, ko ena od pošiljk čudežno izgine.

Irena Svetek tokrat postavlja svoje pisanje v ruralno, divje okolje, med okoljevarstvenike in zaščitnike zveri, ki so seveda v sporih z rejci živine. Ti temeljijo v davni preteklosti in ljubezenskih zgodovinah, čeprav izpiše tudi nekaj o ljubljanskih lokalih in njihovih najemnikih in lastnikih, pa o sprehajalnih turah po središču prestolnice. Beli volk je sicer preglednejši od Rdeče kapice, kjer je skrivnosti in preimenovanj, ki prikrivajo izvor, skoraj preveč, a niti tokrat tega ne manjka. Vse je podloženo z večnim kroženjem rivalstva in protagonisti, od tožilca, ki je čisto noter in diha za ovratnik patologom in kriminalistom, do storilcev in žrtev, so pod površino vsi napeti in viharjev notranjih igrača. To so ljudje silnih strasti in sposobni dolgoročnega maščevanja.

Ob zakonskih krizah, s katerimi se stežka spoprijemajo in jih še težje rešujejo, je v Belem volku pod povrhnjico vse vroče od strasti, požarov in učinkovitih polnil heroina. Da se dogaja v Željnah na robu Roga, verjetno ni naključje; tam tudi v Skubičevem romanu Lahko policistom in državnemu uradniku ukradejo gume z avta, potem pa še akumulator in vrata. Kot kaže, se čudežni in krvavi zločini selijo iz bohinjskega Fužinskega zaliva in z obal jezera proti skrivnostnim južnim gozdnim prostranstvom.