Uvodnik / Druga priložnost
Čeprav se danes zdi čas avtokratske vlade SDS, NSi in SMC že oddaljen in se zdi oddaljena tudi destruktivnost njenega prvega moža Janeza Janše, se je treba zgolj spomniti, da je sedanjemu premieru Robertu Golobu šele ta teden, natančneje 24. januarja 2023, neverjetnih devet mesecev po volitvah, ki so bile 24. aprila 2022, uspelo dejansko sestaviti vlado, kot jo je predlagal. In zakaj je bilo tako? Ker je Janša naredil vse, da bi svojega naslednika Goloba čim bolj blokiral – ne glede na posledice.
In kot se danes pozablja, zakaj popolnjeno vlado dobivamo tako pozno, se pozablja tudi, da je, kakorkoli obračamo, oblast z veliko večino prevzela stranka Gibanje Svoboda, katere večino v poslanskih klopeh in na ministrskih stolih predstavljajo ljudje, ki se s politiko prej profesionalno niso ukvarjali. Janša jih je pričakal dobesedno na nož: minuto – dobesedno minuto – po podelitvi poslanskih mandatov je bila Golobova vlada blokirana s 30 vloženimi zakoni na ključnih področjih njenega prihodnjega dela, dva meseca kasneje z vloženimi tremi referendumi, štiri mesece po imenovanju okrnjene vlade pa je državni zbor obravnaval že prvi dve interpelaciji o delu dveh ministric. Vse to navajamo, ker se pogosto pozablja, da se kljub zamenjavi vlade in manj pogosti fizični navzočnosti Janeza Janše v javnosti politične razmere niso bistveno spremenile – in da je dejansko šele v tem tednu Golobova vlada začela normalno delovati na način, kot so si ga zamislili.
A to še ni vse: ob presojanju delovanja koalicije je treba upoštevati še dvoje. Da je v tem času prišlo do združitve Gibanja Svoboda z Listo Marjana Šarca in Stranke Alenke Bratušek, da je ta združitev dejansko potekala zelo gladko – po več desetletjih gre za prvi uspešni projekt združevanja političnih strank in politične konsolidacije. A vladajoči koaliciji je uspelo tudi brez resnih prask preživeti še dvoje volitev in trojni referendumski dan. Čeprav se morda zdi, da je zaradi v ozadje umaknjenega Janeza Janše politično nebo od volitev naprej pretežno mirno, da živimo v nekako normalnih časih, je bilo preteklih devet mesecev že zgolj strankarskopolitično izjemno intenzivnih.
A okoliščin, v katerih deluje vlada Gibanja Svoboda, Levice in Socialdemokratov, sploh še nismo omenili. Smo v razmerah za današnji čas visoke inflacije, sredi ene najhujših energetskih kriz, ki je na glavo postavila vse okoljske načrte, seveda smo vpleteni v vojno med Ukrajino in Rusijo, smo pa tudi v obdobju po epidemiji. Čeprav se zdi to obdobje izmed vseh naštetih kriz še najmanj problematično, ima dejansko v vseh državah po svetu epidemija še vedno zelo veliko vlogo: za skoraj dve leti je namreč vsepovsod skoraj vse obstalo in bilo podrejeno zgolj boju z virusom. A vsi problemi, ki so dve leti stali na stranskem tiru, so se vrnili večji in še težje rešljivi, epidemija je na ogromno področjih dejansko posredno pustošila in spremenila razmerja. Seveda to najprej velja za zdravje (ne za zdravstvo in zdravstveni sistem, ampak dejansko za zdravje). A se dve leti prostega teka poznata povsod. V razvoju, v šolstvu, v zastalih pogajalskih procesih, v medčloveških odnosih.
Ga je Golobova vlada do tega trenutka kaj resno polomila, je kaj zavozila? Resno ne, le nekatere nakazane smeri zbujajo trde dvome. Glede na prehodne vladne ekipe, (ne)izkušenost te ekipe in glede na izjemnost razmer vladni rezultati niso slabi, razmere pa dovolj stabilne. Razmere v zdravstvu so namreč vlado pričakale, toliko bolj eksplozivne so zaradi porasta povpraševanja po zdravstvenih storitvah po epidemiji in dejstva, da so se realni dohodki v zdravstvu po ukinitvi koronskih dodatkov izjemno znižali, kar je povzročilo velik del današnjega nezadovoljstva. Na več se pač ljudje navadimo. Prav tako so pogajanja s sindikati dejansko stala že od odstopa Marjana Šarca s premierskega mesta – Janša je namreč socialni mir kupoval z nesistemskimi in izrednimi dodatki in to povsod, ne samo v zdravstvu. S tem je ustvarjal lažni socialni mir. In ko je bilo »vladarjevih daril« konec, je to seveda povzročilo abstinenčno krizo in občutek krivice pri vseh, ki jih je to doletelo. A prav ta nesistemskost, trdo rečeno kupovanje posameznih interesnih skupin, je značilnost avtokratskih vlad. In velik del zmede s prejemki na različnih ravneh izhaja iz prejšnje vlade. Davčni zavezanci, upokojenci, javni uslužbenci, malodane vsi državljani smo se navadili na neke nenavadne, a vedno dobrodošle prilive in darilca, ne nazadnje so otroci in mladostniki tik pred volitvami od Janševe vlade dobili brezžične slušalke (pač, večina si je izbrala slušalke), kar nam najbolj nazorno kaže, s kakšno iracionalno, le na volitve fokusirano oblastjo smo imeli opravka.
Vse navedeno ne opravičuje oholosti, v katero je nemalokrat zašla nova oblast v devetih mesecih – niti tega, da ni znala s skromnostjo sprejemati nalog in zaupanja, ki jih je dobila na volitvah. A danes se dejansko vidi tudi, da vlada teh devet mesecev res ni stala križem rok, ne nazadnje ji je uspelo hkrati z neprimerno bolj utečenimi in stabilnimi evropskimi vladami sprejemati protikrizne ukrepe in obvarovati državo pred kriznim zaostrovanjem (v kakršno je zapadlo kar nekaj evropskih držav). Z dovolj spretnosti je začela prevzemati dele državnega sistema, ki so jih Janševi nameščenci odtujili javnosti – v nekaj tednih se bo to zelo verjetno zgodilo tudi z javno RTV. Vse to poudarjamo zato, ker je bilo ob izvolitvi Golobove vlade jasno, da bo proces normalizacije trajal kar nekaj časa, a se je to, kako razrušeno javno strukturo je v roke dobila ta vlada, prav tako hitro pozabilo.
V devetih mesecih je novi koaliciji uspelo ustvariti tudi nemalo nezadovoljstva – in tudi nezaupanja. A je ta teden, z imenovanjem popolne vlade, koalicija Gibanja Svoboda, Socialdemokratov in Levice, dobila še eno priložnost, da pokaže, da se razlikuje od predhodnikov.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.