Komentar / Stopiti skupaj

Janko Lorenci

27. 1. 2023  |  Mladina 4  |  Kolumna

Stopiti skupaj je pri nas zlasti v politiki vsakdanja fraza. Je sinonim za (politično) enotnost, sodelovanje, dialoškost itd. Izraz je popularen, vsebinsko pa običajno prazen.

Velika ali kar popolna politična enotnost tudi ni zaželena ali pozitivna sama po sebi. V normalnih razmerah prav tako ni mogoča, saj so družbe pisane tvorbe z množico različnih, tudi konfliktnih interesov. Strumen politični stopiti skupaj potegne za sabo podobno stanje v vsej družbi in je praviloma prisilna poenotenost, diktatura. V demokraciji se namesto stopiti skupaj navadno išče konsenz, in sicer po vnaprej predvidenih postopkih. To pomeni iskanje kompromisov.

Skratka, družba lahko spontano in kot en mož stopi skupaj le v izrednih razmerah – v (obrambnih) vojnah, hudih krizah, naravnih nesrečah … ki povzročijo enotnost elit in velike večine prebivalstva. Popolne, stoodstotne enotnosti pa najbrž ni nikoli.

V Sloveniji smo svoj veliki stopiti skupaj doživeli z osamosvojitvijo. Jugoslavija se je zdela brezupno zavožena in grožnja, in tako smo se složno osamosvojili in zamenjali ureditev, čeprav smo nekaj malega vedeli le o demokraciji, o kapitalizmu in življenju v majhni, mednarodno šibki državi pa nič. Potem smo vse to začeli živeti realno in iluzije o tej sveti trojici so tako zbledele, da je pri večini državljanov socializem na boljšem glasu kot kapitalizem.

A stopiti skupaj je nekako obdržal magično verbalno moč. Pojem najpogosteje uporablja in zlorablja politika. S tem manjša svojo odgovornost, se dela sodelovalno ali slika lastni interes kot obči. To najizraziteje počne Janša s politiko, ki pa prav temelji na neenotnosti, na delitvi naši-nenaši. Zmerna politika ga je izobčila, s čimer se po zadnjih volitvah strinja celo NSi (ker se ji trenutno zdi, da Janša ne more več na oblast).

Dokler bo SDS skrajna, pri nas vsa politika ne more in ne sme stopiti skupaj. Skratka, politična enotnost ima svoje jasne meje – sodelovanje je potrebno, vendar s skrajneži prepovedano. Slovenija zaradi politične razklanosti zelo trpi, a poenotenost z janšizmom bi jo stala še več.

Stopiti skupaj je laže v manjših skupinah (družinah, sindikatih, društvih itd.), bistveno teže pa v kompleksnih skupnostih, zlasti državah ali celo na svetovni ravni. Pač zato, ker se raznolikost z velikostjo skupnosti veča, število skupnih imenovalcev pa krči. Če se zadržimo pri svetu, ga dominantna ureditev (šibko reguliran kapitalizem) deloma enoti, deloma razbija. Prežetost obojih, demokratičnih in avtoritarnih držav, z neoliberalizmom je živo nasprotje idejam enotnosti, sodelovanja, solidarnosti. To se najbolj nevarno kaže pri podnebni krizi. Tu so dani vsi elementi za enotnost: skupna nevarnost, jasne posledice nesodelovanja in realne možnosti za rešitev krize. A neoliberalno stanje duha idejo stopiti skupaj na ravni posamičnih držav in globalno dobesedno ubija. Tako so v besedah vsi za rešitev krize, ta pa se zaostruje.

Podobno je pri našem zdravstvu – vsi so za javno zdravstvo, vendar to razpada naprej. Enotnost je navidezna, sila velika, kam bo zavila reforma, pa še vedno ni jasno. Oblast je v parlamentu dovolj močna, da jo sprejme, a sama je ne more spraviti v življenje. Poleg tega potrebuje zunanji nadzor in podporo že zato, ker tudi vplivna zdravniška smetana resne reforme noče. Zunanji nadzor zagotavlja širok krog civilne družbe, resnih medijev, volivcev … ki je sedanji oblasti pomagal, da je to postala, in ki v veliki večini res hoče močno javno zdravstvo. Ta krog in zdaj vladajoča politika sta se pred volitvami zdela kar trden blok, kar se je izrazilo tudi v koalicijski pogodbi. Zdaj postaja zunanji krog do oblasti skeptičen, nekdanja enotnost se zaradi slabih znamenj z oblastnih dvorov razkraja, stopanje skupaj zamenjuje oddaljevanje. To ogroža reforme in možnost še enega Golobovega mandata, pa tudi smiselnost sedanjega.

To je znak za alarm. Najbolj za Roberta Goloba, ki po malem monarhično pooseblja sedanjo oblast. Premierov problem niso intelekt, energija, sposobnost – muči ga menedžersko obarvana samozaverovanost, hkrati pa zbuja strahove, da bodo napovedane reforme bolj kot večini koristile premožni manjšini. Prvi obrisi zdravstvene reforme to bojazen krepijo. Pri tem ne gre pozabiti, da so reforme celota: če bodo socialno obarvane, bodo krčile revščino – enega glavnih vzrokov slabega zdravja mnogih – in tako pomagale tudi zdravstvu samemu.

V Goloba zdaj z nelagodjem gleda veliko zelo različnih ljudi, ki so mu (bili) načeloma naklonjeni. Toliko bolj, ker je, sam preveč zaverovan vase in politično neizkušen, v vladi in koaliciji obdan s podobno neizkušeno, hkrati pa pohlevno molčečo okolico. Od tod prav amaterske napake s hudimi posledicami, denimo sproženje stavkovnega vala.

Tak premier in taka vlada bosta resne reforme težko že koncipirala, kaj šele uveljavila. A zato Goloba ne gre kar odpisati. Koga pa bi dobili po njem? Tudi odlike ima in v izjemno zahtevnem mandatu dela. In še vedno je bolj na začetku, čeprav že tik pred napovedanimi spremembami.

Če vanje ne bo stopil skupaj z zunanjim krogom, reform ne bo ali pa bodo invalidne. Zaupanje vase lahko oživi, če bo prisluhnil pomislekom zunanjega kroga in razblinil strahove o temeljni nesolidarnosti reform. Ker se zdi, da zunanjih kritičnih glasov ne sliši ali noče slišati, pozivamo dobronamerne ljudi v Svobodi, Levici, SD … pa tudi ljudi, ki so mu blizu na osebni ravni, naj mu pomagajo, da se zdrzne. Zdaj je še čas, da svoje spreminjanje iz upanja v razočaranje ustavi. Morda bo k temu pripomoglo usihanje javne naklonjenosti. Je tudi dovolj bogat, da lahko brez škode zase začne reforme za revne in nebogate in konča nesrečno pogrezanje Slovenije v vedno večjo neenakost.