Žužkasta poezija
Pesniška zbirka za male in velike, za katero sta moči združila ilustrator Tomaž Lavrič in njegov alter ego, poet Lovro Matič
Na Mladinski knjigi so projekt tandema Matič-Lavrič med nastajanjem poimenovali „otroške pesmi za odrasle“. A v zbirki je zajeten šopek pesmi, ki navdušijo tudi najmlajše bralce. Med njimi je pesem o krtu, ki seveda ni žužek, je pa njegov svet še kako prepleten z žuželčjim.
© Pesem: Lovro Matič, ilustracija: Tomaž Lavrič
Najprej spoznajmo Ota. Črv je, še mladiček, in živi kar razburljivo življenje. Enkrat ima bližnje srečanje s ptičem, drugič ga črviči po trebuhu, ker je pojedel celo bombonjero – a ne čokolatinov, teh ne mara, pač pa karton in celofan. Vmes se zgodi še marsikaj – črv Oto pade v joto, črv Rene pa v pire, tu so še gliste, ki se skrivajo v špagetih, gosenice, ki jim burja izmaliči pričesko, pikapolonice, ki skušajo modnim smernicam slediti ob pomoči popartističnih slikark, čebele delavke, ki se spominjajo za vedno minulih žurerskih časov, polži, ki trenirajo za vzpon na Triglav, pa pijavka, paramecij, rogač, muhe, mušice, muha cece, hrošč govnač. Slednjega so nekoč, v starem Egiptu, častili kot boga, danes pa ... »Tam sem bitje bil duhovno, / tukaj pa sem zadnje govno!«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Na Mladinski knjigi so projekt tandema Matič-Lavrič med nastajanjem poimenovali „otroške pesmi za odrasle“. A v zbirki je zajeten šopek pesmi, ki navdušijo tudi najmlajše bralce. Med njimi je pesem o krtu, ki seveda ni žužek, je pa njegov svet še kako prepleten z žuželčjim.
© Pesem: Lovro Matič, ilustracija: Tomaž Lavrič
Najprej spoznajmo Ota. Črv je, še mladiček, in živi kar razburljivo življenje. Enkrat ima bližnje srečanje s ptičem, drugič ga črviči po trebuhu, ker je pojedel celo bombonjero – a ne čokolatinov, teh ne mara, pač pa karton in celofan. Vmes se zgodi še marsikaj – črv Oto pade v joto, črv Rene pa v pire, tu so še gliste, ki se skrivajo v špagetih, gosenice, ki jim burja izmaliči pričesko, pikapolonice, ki skušajo modnim smernicam slediti ob pomoči popartističnih slikark, čebele delavke, ki se spominjajo za vedno minulih žurerskih časov, polži, ki trenirajo za vzpon na Triglav, pa pijavka, paramecij, rogač, muhe, mušice, muha cece, hrošč govnač. Slednjega so nekoč, v starem Egiptu, častili kot boga, danes pa ... »Tam sem bitje bil duhovno, / tukaj pa sem zadnje govno!«
Vse te žuželke in druga mala bitjeca obstajajo tako zelo blizu nas, a hkrati tako zelo daleč od nas. Najpogosteje jim ne namenjamo pozornosti, če že, pričnemo ob pogledu nanje kriliti z rokami in zahtevamo, da čim prej izginejo izpred našega obličja. Skrivnostnega domačega poeta Lovra Matiča pa so mala gomazeča bitja že od nekdaj fascinirala. »Povsod okrog nas so, pa na nas in tudi v nas. Pod vsakim kamnom vrvi od življenja, za katero se ne zmenimo. Morda je to metafora za nas ljudi, ki prav tako gomazimo po planetu in se imamo za strašno pomembne, a smo le muhe enodnevnice,« razmišlja.
Tako so začele nastajati pesmi o teh drobnih bitjecih. Take zabavne so, polne dogodivščin, preobratov, tudi nevarnosti in srečanj s smrtjo, živalce se prerekajo, zabavajo, nesrečno zaljubljajo ... »To so načeloma otroške pesmice, po obliki in po vsebini, a take precej hudomušne, ki pomežiknejo tudi odraslim. Ene so pametne, druge bedaste, vse pa hočejo biti duhovite,« pravi avtor. Polne so tudi življenjskih modrosti, kot je ta: »Muha enodnevnica / cel dan je prespala. / Dobro jutro, lahko noč / pa hvala.« Ali ta, s katero črv Oto postreže med glodanjem korenja, ob katerem premišljuje o smislu življenja: »Vse bolj se mu zdi, / da tu smisla ni, / le večna rutina – / jej, delaj, spi.«
Morda vas bo presenetilo, da se je pesmi o črvih, klopih, stonogah in pajkih, ki nagovarjajo ne le nabrite mulce, ampak tudi odrasle, lotil poet, ki ga širša javnost daleč najbolje pozna po angažirani poeziji. Lovro Matič ima na satirični zadnji strani Mladine že četrt stoletja pesniški kotiček, kjer aktualno politično dogajanje komentira v hudomušnih verzih, v katerih zbada politike vseh barv in rešuje le navidezno nerešljive družbene probleme. A ni zgolj pesnik, je vsestransko navdahnjen človek peresa, pisatelj, scenarist. Njegovo doslej najbolj čislano delo je stripovski album kultnega slovesa Sokol in golobica (2008), ki je obenem ganljiva romanca ter izjemen vpogled v delo in značaj resničnih politikov. Ko se Lovro Matič »zasiti domače politične brozge«, pa spesni tudi kaj za svojo dušo. Takrat pesni »o svetu žužkov, ki je prav tak kot naš, samo nekoliko manjši«.
Naslovnica pesniške zbirke Mali črv Oto in druga golazen
Te pesmice, ki so se mu že dolgo svaljkale po predalih, je nekega dne prinesel urednikom pri Mladinski knjigi. Oziroma, bodimo natančni, tja jih je prinesel stripar, ilustrator in karikaturist Tomaž Lavrič, ki deluje na presečišču med vizualno umetnostjo in literaturo, je prejemnik nagrade Prešernovega sklada in nepogrešljiv sodelavec tednika Mladina. Z Lovrom Matičem si delita vse črke v imenu in priimku, njuni imeni sta seveda anagrama. Tomaž Lavrič ima še številne druge vzdevke ali psevdonime, a poezijo praviloma ustvarja pod imenom največjega poeta med svojimi alter egi, Lovra Matiča.
Tomaža Lavriča so pri Mladinski knjigi dolga leta prepričevali, da bi sodeloval z njimi, a se je tega uspešno otepal. Nazadnje pa so ga »le ujeli s sijajno knjižico Anje Štefan, ki je nisem mogel zavrniti«. Naša cenjena pravljičarka je pripravljala novo knjigo pesmi o znamenitih štirih črnih mravljicah, po katerih sta v zadnjih letih nastali tudi dve uspešni lutkovni predstavi. »Potem ko sem ilustriral njene Štiri črne mravljice, sem jim podtaknil še svoje žužke. In so bili za stvar.«
Lavrič je seveda poskrbel za celoten paket – pesmi je sam tudi ilustriral in nastala je »narisopisana knjiga«. »Besedilo in slike se mi, podobno kot pri stripih, ki jih rišem, nekako organsko sestavijo skupaj. Ko pišem, mi liki že brenčijo po glavi. Včasih pa kakšnega narišem, ki nujno zahteva še pesmico,« pravi.
Žužke rad riše. Ker so raznoliki in slikoviti, s tem pa primerni za hecne portrete. Takšen je tudi portret štirih črnih mravljic, s katerim se je Lavrič poklonil ekipi, ki je soustvarila knjigo Anje Štefan, izdano pred le nekaj meseci. A mravljice Anja (Štefan), Sanja (oblikovalka Sanja Janša) in mala Tanja (likovna urednica Tanja Komadina) pišejo »pravljice v senci starega kostanja«, medtem ko četrti mravljinec, Toto (še en znani Lavričev psevdonim), »ki pa z njimi se ne rima / in na sploh je v napoto«, poležuje pod drevesom. »Včasih sicer kaj nariše, / a navadno le lenari / in postopa okrog hiše / in podpira kostanj stari.«
Knjiga Mali črv Oto in druga golazen, ta težko pričakovani pesniško-ilustratorski presežek, kakršnega pri nas še ni bilo in za katerega je urednik leposlovja pri Mladinski knjigi Andrej Ilc, odkar mu je nepričakovano padel v naročje, vedel, da je zaklad neprecenljive vrednosti (na svojem profilu na Facebooku je Tomažu Lavriču in Lovru Matiču te dni posvetil daljši zapis, iz katerega kipita hvaležnost in ponos, da so lahko izdali to knjigo, po njegovem »the knjigo«, ki bi si zaradi Matičeve genialnosti zaslužila vsaj nagrado za najboljši prvenec), je zdaj tu, med nami.
Njena neutrudna avtorja Tomaž Lavrič, ki se je po lani izdanem monumentalnem albumu Slovenski klasiki 2 malo zasitil stripov, in Lovro Matič pa že snujeta novo pesniško zbirko o žužkih. Namignila sta nam, da bo njena osrednja junakinja Mala vešča Lučka.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.