Arkadij in Boris Strugacki: Piknik na robu ceste

+ + + +

Britof stalkerjev

Piknik na robu ceste, roman bratov Arkadija (1925–1991) in Borisa (1933–2012) Strugackega, ki je prvič izšel leta 1972, popisuje skrivnostno Cono, v kateri se v nekaj desetletjih zgodi kar nekaj sprememb. Proti koncu so okoli nje nebotičniki in živahna dejavnost vseh, ki bi se radi čisto ali malo manj legalno polastili predmetov, ki jih je ob Obisku na zemljišču delujočega rudnika pustila neznana civilizacija s še bolj nejasnimi nameni. V teh desetletjih se spremenijo tudi stalkerji, tisti, ki ilegalno in kljub kaznim odhajajo v Cono in iz nje nosijo stvari. Te potem proučujejo znanstveniki in jih zlorabljajo vsi drugi, včasih tudi mimo izvirne rabe; tiktaki so recimo baterije, ki jih vgrajujejo v avte, neznana sta namen in način njihovega delovanja, se pa v nekaterih razmerah razmnožujejo. Pa so tiktaki samo ena od najdb v Coni, preostale so pogubnejše. Enkrat ti sapice ožgejo hrbet in še kaj, drugič ti zmehčajo noge v žolco, mesoreznica je sploh pogubna. Za prehod mimo nje je pač treba enega žrtvovati.

Po romanu je Andrej Tarkovski posnel film in tudi tam je glavno vlogo igrala scenografija, devastirane nekdaj industrijske krajine, vseprisoten vsesplošen občutek obupa, ki ga prinaša tudi roman. Stalker Redrick je žalostni popivalec, ki mu gre marsikaj narobe, vmes ga tudi malo zaprejo in položaj je tako brezupen, da se odpravi na najnevarnejšo pot, v rudnik, kjer je zlata krogla, ki naj bi izpolnila vse želje, seveda za ceno neverjetne nevarnosti. Gre za mitski predmet in vsak, ki se napoti na rizično odpravo, veliko tvega, seveda pa mora imeti tudi velike obete – nove noge, hčerino ozdravljenje ... Zlata krogla je po svoje kingovsko mačje pokopališče – obeta, mami, nagrajuje, ampak za ceno nikoli ne veš vnaprej.

Piknik na robu ceste, ki naj bi ga imela daljna in skrivnostna civilizacija, zaslužna za Obisk, je spisan večinoma skozi tri življenjska obdobja še kar dolgovečnega stalkerja Redricka, kaže razvoj Cone in stopnje razvoja trgovanja z objekti iz nje. Pri tem je del, v katerem spregovori znanost, Nobelov nagrajenec ravno zaradi stvari iz Cone, in v njem izvemo za znanstvene paradigme, obvisele ob najdbah, ki presegajo človeško dojemanje zakonov fizike. Tisti del spominja na poljskega pisatelja Stanislawa Lema in njegov roman Gospodov glas in je znanstvena proza, drugo je ekološko in fantazijsko pisanje, naslonjeno na pripovedke o pravljičnem predmetu, ki izpolni vse želje. Brata Strugacki sta pri tem uporabila žmohten jezik z veliko psovkami, stalkerji so avanturisti in hkrati obrobneži, ki se ne morejo zadržati pred veliko skrivnostjo, pijejo, goljufajo, se ovajajo, zvijačijo, predvsem pa kolnejo kot furmani.

Brezčasna, spretno in skozi več glasov spisana proza v času od nastanka ni prav nič izgubila, napredek tehnologije je v primerjavi s skrivnostmi iz Cone zanemarljiv.