Alan Mikhail: Božja senca: Sultan Selim, njegov Osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta

+ + + + +

Ameriški zgodovinar in profesor na Univerzi Yale je biografijo sultana Selima (1470–1520) vpel v kontekst tedanje svetovne zgodovine, nato pa jo je aktualiziral še prek sedanjega turškega voditelja Erdoğana, ki ga je počastil s postavitvijo mostu v Istanbulu v njegovo čast.

Osvojil je celotno sredozemsko Afriko razen Maroka, segel v Etiopijo, še prej v Sirijo in Jeruzalem, se približal Indiji, skratka osvajalec, ki je šel po sledeh Aleksandra Velikega. A težji kot vladavina na treh kontinentih je bil spopad za sultanski prestol – ne le med tremi brati, ampak tudi med očetom in sinom. Kar je šlo kajpak iz roda v rod. Že oče Bajazit se je vojskoval z bratom Đelimom, ki je kot poraženec utekel na Rodos, potem pa brez vojske postajal vse močnejši. Gostili so ga evropski vladarji, ki so preračunavali, da lahko prek njega napravijo razpoko med Osmani in v novi križarski vojni porazijo tedanjega sultana. Diplomacija je sicer tekla tudi v drugo smer, saj je sam Bajazit ponujal papežu 120 tisoč dukatov (več, kot je znašal rimski proračun), da upornega brata vzdržuje v luksuzu in daleč od Istanbula.

Knjiga ne predstavlja le sultanskih intrig in vojnih pohodov, ampak išče tudi odgovor, zakaj je Selimu uspelo ustvariti tako silen imperij. Ne le modrost vladanja, pač pa dejstvo, da so Španci izgnali Jude s Pirenejskega polotoka. Begunce so sprejeli Osmani, judovska trgovina je zacvetela v Solunu in povsod po imperiju, a Judje so prinesli s seboj še tehniške veščine, na katerih je potem temeljil gospodarski in vojaški razcvet pod Selimom. Toda ta je imel še enega nepričakovanega zaveznika v Evropi. Luter resda ni bil musliman, je pa z ločino protestantizma tako zaposloval papeža, da ta ni mogel z vojsko udariti ne po Osmanih ne po luteranskih krivovercih.

Avtor je sicer Selima precej iztrgal osmanski tradiciji – za sodobne bralce ga je aktualiziral še s primerjavo s Kolumbom.