Ženske bežijo. Patriarhat moške osamlja.

Globoko patriarhalen otok, na katerem moški ostajajo sami in osamljeni

zelo za

Konec prijateljstva (Duše otoka / Banshees of Inisherin, 2022, Martin McDonagh)

Ko boste gledali brutalno tragične Duše otoka, ki se dogajajo pred stotimi leti na sivem, zakotnem, žalostnem, ne ravno obljudenem fiktivnem irskem otoku, daleč od sočasne irske državljanske vojne, se boste spomnili na to, kako je Quentin Tarantino v svoji epizodi Štirih sob odsekal prst svojemu prijatelju (Paul Calderón), ali pa, kako je filmski statist (Im Won-hee) v Chan-wookovi epizodi Treh ekstremov sekal prste režiserjevi ženi, sicer pianistki (Kang Hye-jung), le da je sekanje prstov v Dušah otoka malce ritualnejše in ceremonialnejše, skoraj tako kot sekanje mezinca v filmih o yakuzah. Pádraic (Colin Farrell), preprosti kmetovalec, in Colm (Brendan Gleeson), melanholični glasbenik, sta najboljša prijatelja, toda Colm se nekega lepega dne odloči, da s Pádraicom ne bo več govoril niti se ne bo z njim več družil. Naveličal se ga je, dolgočasi ga – nima mu več kaj reči. Hoče mir. Preostanek življenja hoče ustvarjati in se posvečati rečem, po katerih ga bodo pomnili.

Ker pa Pádraic, ki tega ne razume in se ne more sprijazniti s tem, da je prijateljstva konec, še kar naprej rine in rine vanj, mu da Colm ultimat – vsakič, ko mi boš težil in hotel govoriti z mano, si bom s škarjami odrezal en prst! Pádraica to ne ustavi. Teži, rine – in prsti letijo. Duše otoka so film o prijateljstvu – ja, v prijateljstvu, tako cenjenem in slavljenem, je nekaj toksičnega, neprijetnega, strašnega, mučnega, nasilnega, sadističnega. Pádraic bi se lahko v imenu prijateljstva odpovedal prijatelju – in prijatelj ne bi izgubil prstov. Colm sicer duhovniku reče, da ni imel nikoli »nečistih misli o moških«, toda kot vidimo, ga ravno prijateljstvo sili v »nečiste misli« o moškem, Pádraicu. In obratno – prijatelja delata vse, da bi prizadela drug drugega, magari na »nedolžen« in »sočuten« način. Ne, prijateljstvo, zgoščevalec resentimenta, vsiljive empatije, dolgočasnega patosa in nihilističnega dolga, ni nič čistega. S prijateljstvom vedno nekaj izgubimo (ali »žrtvujemo«, če hočete), sporočajo Duše otoka, ki pa sporočajo še nekaj: patriarhat je poguben za moške.

Patriarhat je otok brez duše. Še celo Hannibal Lecter je vedel, da bi bil svet brez Clarice nezanimiv.

Otok Inisherin, hladen in krut, zapuščen in pozabljen, je globoko patriarhalen, toda moški ostajajo sami in osamljeni. Pádraic živi s sestro (Kerry Condon) in osličko, Colm pa z borderskim ovčarjem. Ženske bežijo. Patriarhat moške osamlja. Dela jih depresivne, tesnobne, obupane, jezne, maščevalne, ekstremne, avtodestruktivne, zrele za torture porn. Slej ko prej postanejo vaški idioti. Patriarhat je otok brez duše. Še celo Hannibal Lecter je vedel, da bi bil svet brez Clarice nezanimiv. (kino + kmalu Cankarjev dom)

uRu3zLOJN2c