Sreča spremlja pogumne / Slovenec, ki je ustvarjal za Stonese, U2 in Beatle

»Sreča spremlja pogumne,« pravi Rok Predin, 43-letni animator, režiser in scenograf, ko se spominja svojih prvih umetniških in komercialnih uspehov v Londonu, kjer je živel do nedavnega. Pred dobrim desetletjem, po končanem študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, je zbral pogum in se s svežim znanjem računalniške animacije, ki ga je pridobil kot samouk, s trebuhom za kruhom odpravil v britansko prestolnico. »Tam ni nobene romantike,« se spominja prvih dni životarjenja v neusmiljeni metropoli. »Z dekletom sva ostala brez denarja, v neki luknji sva živela z dvema funtoma na dan in se tako kakšen mesec prehranjevala skorajda izključno s sendviči s toastom in sirom. Bila sva tik pred tem, da enostavno obupava in se vrneva v domovino,« priznava Predin. A zmagoslavno doda: »Nato mi je zazvonil telefon.«

Poklicali so ga iz produkcijske hiše Passion Pictures in ga še isti dan angažirali za ustvarjanje kratkih animacij, ki naj bi spremljale neko ameriško televizijsko oddajo. Ko je izvedel, kdo je naročnik, mu je bilo jasno, da je to njegova velika priložnost. »Vedel sem, da moram dati vse od sebe,« se spominja. »To je bil tisti trenutek – zdaj ali nikoli.« Naročnik je bil namreč sloviti ameriški komik Jerry Seinfeld in Predin je takrat pomislil, da »tudi, če bo to edina zgodba, ki jo bom prinesel nazaj domov, ne bo slaba«.

Še zdaleč ni bila edina. Takšne priložnosti, ki se mu tudi zdaj, ko so v njegovem življenju že dolga leta stalnica, še vedno zdijo skorajda nadrealistične, so se začele vrstiti kot po tekočem traku. Pri tem poudarja, kako pomembno lahko beg možganov učinkuje na posameznika. »Nekaj izjemno močnega je na tem, da enostavno greš v tujino in poskusiš. Vsakič, ko sem se z obiskov v Sloveniji vrnil v London, me je preplavila kreativna energija velemesta,« pravi. »Nekaj osvobajajočega je v tem, da se razbliniš v tisti enormni množici. Ustvarjalnega človeka to ne more pustiti hladnega, pravzaprav nasprotno – nabije te, kot bi bil baterija.«

Njegov prvi veliki naročnik je bil sloviti ameriški komik Jerry Seinfeld. »Vedel sem, da moram dati vse od sebe,« se spominja. »To je bil tisti trenutek – zdaj ali nikoli.«

Kmalu za tem ga je v varstvo vzelo podjetje Trunk Animation, eden od vodilnih britanskih studiev, ki se ukvarjajo z animiranimi videospoti, oglasi in kratkimi filmi. Ob prihodu je Predin nabor naročnikov obogatil še z enim uglednim imenom, tokrat iz sveta glasbe: ustvaril je vizualno spremljavo za ponovno izdajo slovite balade Eltona Johna, brezčasne klasike Goodbye Yellow Brick Road. Mimogrede, tudi Predinu je svet glasbe izjemno domač: je namreč sin Zorana Predina, svoj čas pa je bil tudi sam kantavtor, a ker se kot glasbenik v očetovi senci ni počutil udobno, se je osredotočil na vizualno pripovedovanje zgodb.

To se mu je očitno obrestovalo. Njegovo zmagoslavje se je nadaljevalo še isto leto, ko je svoje veščine unovčil kar pri kraljevi družini: ob slovesnosti, ki je potekala ob 60-letnici vladanja (zdaj pokojne) kraljice, je svoje animacije mapiral na pročelje Buckinghamske palače in jo tako preobrazil v opečnati blok iz ikoničnega videospota za klasiko zasedbe Madness Our House, ki je bila ena od točk zabavnega programa ob kraljevski prireditvi.

Že s temi dosežki bi zlahka sestavili zavidanja vreden življenjepis, a to je bil pravzaprav šele začetek. Kot priznava sogovornik, je »kakovost dela, ki naročnika najbolj zanima, predvsem uspešnost dosedanjih projektov«. In ker je letvico na samem začetku postavil tako visoko, je v hiši Trunk Animation, pri kateri zdaj deluje tudi kot partner, kmalu začel ustvarjati videospote za nekatera od največjih imen v glasbeni zgodovini. Uveljavil se je kot eden izmed pionirjev profesionalno izdelanih »besedilnih videov« (angl. »lyric video«), nizkocenovnih različic videospotov, ki z animiranimi tipografskimi prijemi prikazujejo besedila skladb.

Njegov prvi naročnik za tovrstno delo je bila legendarna zasedba The Rolling Stones. »Od mene so pričakovali neko dokaj suhoparno stvar, ki le mehansko prikazuje besedilo, a iz ljubezni do njihove glasbe sem želel narediti nekaj več: samoiniciativno sem ustvaril tipografsko animacijo z neko dodano vrednostjo, ki je presegla njihova pričakovanja.« Predinov video, s katerim so Stonesi opremili ponovno izdajo skladbe Doom and Gloom, je bil več let najbolj gledana vsebina na bendovem kanalu na YouTubu. Danes je z 28 milijoni ogledov na osmem mestu med najbolj gledanimi vsebinami na zasedbini platformi. Tudi videu, ki ga je ustvaril za akustično verzijo bendove balade Wild Horses, ne gre ravno slabo: danes ima že več kot 25 milijonov ogledov. Kot vodilni ustvarjalec besedilnih videov si je pozneje zagotovil tudi sodelovanje z irskimi pop rock velikani iz skupine U2.

Fokus je kmalu zatem preusmeril na kompleksnejše animacije in opustil produkcijo preprostih besedilnih videov. Vrhunec so njegova sodelovanja z glasbeniki dosegla lani, ko je ustvaril svoj magnum opus, uradni videospot za največjo glasbeno skupino vseh časov – The Beatles. Založba Apple Records je razpisala natečaj za animirani videospot skladbe Here, There and Everywhere, s katerim je promovirala ponovno izdajo bendove prelomne plošče Revolver (1966), favorita med prijavljenimi animatorji pa je izbiral sam Paul McCartney. Kljub zares hudi konkurenci ga je najbolj prepričala Predinova vizija.

Čeprav Predin načelno sam ne komunicira neposredno z naročniki, za to navadno skrbijo Trunkovi producenti, je v tem primeru odziv nekajkrat dobil neposredno od McCartneyja. »Ima tako natrpan urnik, da sem mu moral projekt predstaviti z zvočnim posnetkom, v katerem sem mu razlagal o svoji viziji. Enostavno nima časa za branje takšnih zadev,« se spominja Predin. Po naročnikovi želji se video klanja estetiki rotoskopske animacije, kakršna je zaznamovala bendov animirani muzikal Yellow Submarine (1968), a Predin je kljub očitnemu sklicevanju na kultni film zadevo izpeljal v svojevrstnem slogu in se v videu poklonil tudi domačemu kraju – Mariboru. Vanj je namreč vključil animacijo plesalke, pri kateri je navdih črpal iz spominov na lokalno prireditev Vesela jesen, ki se je vsako leto ponašala tudi z vrtiljakom, okrašenim s figuro balerine. Čeprav gre za subtilno referenco, ki jo bo registrirala le peščica, je to element, ki še dodatno zacementira Predinov avtorski pečat.

Paleta slogov in tehnik, s katerimi ustvarja, je sicer tako bogata, da v njegovem pestrem repertoarju stežka prepoznamo očitno rdečo nit. Pravi, da v animaciji – pa tudi v drugih sferah umetniško-obrtniških dejavnosti – poznamo dva tipa ustvarjalcev: »Tiste, ki imajo prepoznaven, estetsko sprofiliran slog in so mu vselej zvesti, zato točno veš, kaj od njih pričakovati, in pa tiste, ki imajo v sebi nekakšen nemir, ki jih torej zanimajo različne inkarnacije slogov in uporaba najrazličnejših tehnologij. Med te sodim tudi sam.« Slog svojih stvaritev shizofreno menja pri vsakem projektu, saj ga to »kot ustvarjalca bogati«. »Naročniki te izzivajo s svojimi željami, potiskajo te na tehnološka in estetska področja, na katera ne bi zajadral iz lastne inercije. Ko projekt mine, znanje ostane. Arzenal veščin se tako širi po zaslugi naročnika.«

Pravi, da je pri tem izjemno pomembno biti »v koraku s časom, z bliskovitim tehnološkim napredkom«, sočasno pa poudarja, da je »tehnologija v umetnikovih rokah le orodje, kot sta čopič in platno«. »Če nimaš česa povedati, se bo to orodje hitro izpelo,« je prepričan. To postaja še posebej očitno »ob vzponu umetne inteligence in orodij, kot sta Midjourney in DALL-E, ki razgaljata splošno generičnost povprečne vizualne produkcije«. Čeprav ga ta tehnologija za zdaj ni povsem prepričala, pa je še zdaleč ne obsoja ali tabuizira. Nasprotno: zadnje čase jo dejavno raziskuje, saj je prepričan, da »če ne drugega, gre za pomemben mejnik, ki izčiščuje umetniško prakso in kaže na to, kaj zares pomeni biti ustvarjalen človek, imeti pravi umetniški glas in z njim posredovati življenjske izkušnje«.

Čeprav smo doslej omenili predvsem dela, ki jih je ustvarjal za glasbenike, nabor njegovih del zajema še marsikaj drugega, od oglasov prek televizijskih špic do gledališke scenografije, projekcij in celo gledališke režije. Jasno, nekateri njegovi projekti so bolj dobičkonosni od drugih, a kot pravi, »ne delam stroge distinkcije med komercialnimi in osebnimi projekti«, saj celo, ko gre denimo za produkcijo nekega reklamnega oglasa, skuša sprejemati predvsem takšne projekte, ki so zanj izzivalni tudi v umetniškem smislu. »Celo v najsuhoparnejši reklamici moram najti neko zrno, neko iskrico, ki osmisli celoten proces,« pravi. In doda: »Če ne uživaš v samem procesu, te končni izdelek ne bo osrečil, četudi je honorar dober.« Prav tako poudarja, da je pri teh stvareh »pogosto nasprotno, kot bi pričakoval: če moram narediti denimo reklamo za toaletni papir, lahko terja mnogo več ustvarjalnosti in domišljije, da mi uspe iz na prvi pogled suhoparne teme narediti nekaj zanimivega«.

Slabšalen odnos do komercialne produkcije se mu sicer zdi »kontraproduktiven«, občasno pa ustvarja tudi iz gole ljubezni do umetnosti in želje po ustvarjanju. Leta 2020 je na primer v Lutkovnem gledališču Maribor v sodelovanju z bratom Andrejem Predinom režiral in likovno zasnoval avtorsko lutkovno predstavo Bimberli, »zgodbo o prikupnih magičnih bitjih, ki jih poznamo tudi kot namišljene prijatelje«. Nedavno je zgodbo iz predstave predelal v kratki animirani film z istim naslovom, ki te dni kroži po filmskih festivalih. »Lutkarstvo je pravzaprav animacija v realnem času,« pomisli.

rPFGWVKXxm0

FusIKjztap8

SQTHB4jM-KQ