Svetlana Makarovič je po 23 letih pripravljena sprejeti Prešernovo nagrado

Povrnjena nagrada

Nedavna pričevanja več redovnic o domnevnem duševnem, telesnem in spolnem nasilju, ki naj bi ga bil nad njimi dolga leta izvajal pater Marko Rupnik, niso pripeljala le do tega, da je katoliška cerkev o tem doslej pod preprogo pometenem primeru spregovorila javno, temveč nepričakovano tudi do tega, da bo Prešernova nagrada, ki jo je Svetlana Makarovič pred 23 leti zavrnila, kot kaže, vendarle končala v njenih rokah.

Tedaj, bilo je leta 2000, so, kot je to v navadi, na predvečer kulturnega praznika v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na osrednji državni slovesnosti ob dnevu kulture podelili najvišja državna priznanja za umetniško ustvarjanje. Eno od dveh »velikih« Prešernovih nagrad za življenjsko delo bi morala prejeti izjemna pesnica in pisateljica Svetlana Makarovič. Ko je stopila na oder, se je bralcem, občinstvu, sodelavcem, prijateljem in tistim, ki so jo za to priznanje predlagali, iskreno zahvalila za čestitke. Nato je nagrado zavrnila in odšla z odra.

To je storila zato, ker je upravni odbor Prešernovega sklada nagrado, enakovredno njeni, namenil patru Marku Rupniku.

Prvotno bi moral veliko Prešernovo nagrado dobiti slikar Gustav Gnamuš, a upravni odbor je med kandidate pozneje kar sam, mimo strokovnih komisij, uvrstil Rupnika in mu veliko nagrado, namenjeno celovitim umetniškim opusom, podelil za stvaritev zgolj enega samega umetniškega dela, mozaične poslikave v papeževi kapeli, torej niti ne v javnem prostoru, temveč v takem, zaprtem za javnost. Upravni odbor je tako popolnoma pomendral statut, ki je podlaga za podeljevanje Prešernovih nagrad.

Svetlano Makarovič je ta vsiljena in nestrokovna odločitev (ki je po svoje odprla vrata poznejši janševski buldožerski kulturni politiki) globoko prizadela. Kot osebo in umetnico, ki si je enako nagrado izborila po predpisih. »Tisti hip se odločim, da nagrade ne bom sprejela. Sama sem in premražena. Na jok mi gre, ker vem, da je to moja nagrada. Da sem si jo z dolgoletnim trudom krvavo zaslužila. Vem pa tudi, da nagrade ne smem vzeti, ker je odbor grobo kršil statut Prešernove nagrade in s tem klerikalcem omogočil, da so agresivno vstopili v slovensko kulturo,« se spominja v svoji biografiji Luciferka.

Njeno nagrado že več kot dve desetletji hrani Arhiv Republike Slovenije. A zdaj je spet aktualna. Ob razkritju domnevnih izjemno spornih dejanj patra Rupnika se je razplamtela tudi javna razprava o Prešernovih nagradah iz leta 2000: o tem, ali je dostojno, da nekdo, ki je obremenjen s tako pretresljivimi očitki, ostane dobitnik Prešernove nagrade, pa tudi o tem, ali je bilo prav, da jo je tedaj sploh dobil. Na eni strani zaradi kršenja predpisov, na drugi zaradi dvomov, ali so njegove podobe res vrhunska umetnost.

V veljavni zakonodaji ni predpisov, ki bi ob spornem ravnanju Prešernovih nagrajencev omogočali odvzem nagrade. Ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je Rupnika tudi sama pozvala k vrnitvi Prešernove nagrade, pa se je že zavzela za spremembo v to smer, saj bi morali Prešernovi nagrajenci »odražati vrednote svobodne, vključujoče in solidarne družbe«.

Razpravo je spremljala tudi Svetlana Makarovič in ob njej po dobrih dveh desetletjih dočakala zadoščenje. »Spolni škandali v cerkvi niso nič novega, a zaradi tega primera smo se končno odkrito začeli pogovarjati tudi o tem, da je šlo pri podelitvi Prešernove nagrade Rupniku za razbitje statuta, na podlagi katerega se te nagrade podeljujejo,« pravi. Ko so jo kmalu zatem vprašali, ali bi zavrnjeno nagrado danes sprejela, je prikimala.

Pobudo za povrnitev nagrade so, kot je povedala, nato podali nekateri posamezniki in založba Mladinska knjiga in na ministrstvu za kulturo so ugotovili, da ovir za to ni. Ker je Svetlana Makarovič, kot je povedala že na odru Cankarjevega doma, nagrado zavrnila »v celoti«, torej plaketo in denarni del, ji jo država lahko povrne – v celoti. Ministrstvo bo svoje stališče v kratkem sporočilo upravnemu odboru Prešernovega sklada, tam pa se bodo odločili, kdaj bodo umetnici nagrado izročili.

Svetlana Makarovič bo torej že v kratkem prejela plaketo, prejela bo pripadajoči finančni del, le šopek bo drug. In obleka. »Žal ne bo tako lepa kot leta 2000, saj tiste nimam več,« pravi. Ali bo nagrado prejela že na bližajoči se proslavi ob kulturnem prazniku, na kateri bodo podelili letošnje Prešernove nagrade, še ni znano. Sama pa bi si tega želela.