Komentar / Biti zraven

Janko Lorenci

3. 2. 2023  |  Mladina 5  |  Kolumna

Levica je naša edina res leva stranka, edina, ki se zavzema tudi za socializem, demokratični seveda. Kljub drugačnosti njena priljubljenost postopoma usiha.

Podobno bolehna je na Zahodu vsa levica. Desetletja neoliberalnih praks, izobraževanja, propagande … so prežela vse elite, tudi politiko, desno in levo. Manj solidarne in manj enake postajajo celo skandinavske države. Produkt takega razvoja so razbite, nemirne družbe in prehitevajoče se krize. Zato celo nekatera slovita glasila kapitalizma (Financial Times, Economist, Spiegel …) po novem pravijo, da grozi nebrzdani, neregulirani kapitalizem svet uničiti, zlasti ekološko. Pod pritiskom kriz (pandemije, ukrajinske vojne, podnebne krize …) se počasi spreminja tudi vloga države – ona, ne pa »nevidna roka trga« postaja formalno odločilni dejavnik obvladovanja kriz. Scela pa ves pogon teče po starem in tudi dobršen del množic še verjame, da je življenje tekmovanje, da ima individualno prednost pred skupnim, da je merilo uspešnosti le denar.

Taka prepričanja levi politiki seveda škodijo. Tudi slovenski. Njena neuspešnost se izraža v trajni moči janšizma in privlačnosti novih obrazov. SD se je s Pahorjevo blatno tretjo potjo še zadnjič dokopala do premierstva, v ospredje so prišli liberalci v podobi novih obrazov (Cerar, Bratušek, Šarec, Golob). Nastala pa je tudi leva alternativa te nove sredine – Levica. Iz gibanja se je prelevila v stranko, prišla v parlament, postala zunanja podpornica Šarčeve koalicije, nato pa članica Golobove. Vsako tako preobrazbo so spremljali notranji spopadi med radikalnejšo in zmernejšo strujo.

Scela pa Levica po malem izgublja privlačnost.

Deloma zato, ker pripada levi sredini, ki pa na oblasti volivce praviloma razočara. Od samega začetka jo spremlja nenaklonjenost ali kar sovražnost večine medijev, kapitala in njegovih lobijev, ki vidijo v njej grožnjo za status quo. Razmerje s SD ostaja konkurenčno, zavzemanje za socializem pa ene privlači, druge odbija. Tu je tudi taktično glasovanje, vedno v škodo majhnih strank, ker je pač treba preprečiti Janševo zmago. In se volijo novi obrazi – mački v žaklju.

Hkrati se je Levica terensko, generacijsko in slojno premalo širila in krepila, ostala nekako ekskluzivna in zaprta vase. Zamudila je tudi priložnost, da bi se uveljavila kot izrazito leva in hkrati poudarjeno zelena stranka. In ni posvojila tiste minimalne količine populizma, brez katere ne more do širše podpore nobena, ne leva ne desna stranka. Pri Gibanju Svoboda to odlično obvlada Golob, Mesec se tega ni naučil.

Skratka, Levica je ostala šibka tudi po lastni krivdi.

V Golobovi koaliciji je po volitvah kot celote skoraj ni čutiti, čeprav brihte a la Pečečnik tarnajo o socialističnih potezah vlade zaradi pogubnega vpliva Meščeve stranke. Leve ideje lahko deloma uresničuje z relativno samostojnostjo svojih ministrov. Deloma tudi drži, da kljub šibkosti kar uspešno uveljavlja posamične zamisli, denimo o minimalni plači.

Scela se zdi, da stranka s približevanjem oblastni sferi postopoma postaja manj radikalna. To med drugim ponazarjajo Meščeve besede v intervjuju za N1: Socialist sem seveda še vedno, sem pa nemarksistični socialist. Blizu mi je Keynes, ki je s svojim zgledom pokazal, da je mogoče z reformo doseči revolucionarne spremembe.

Sodelovanje z oblastjo oziroma z večjimi strankami je za majhne stranke vedno dvorezno. Levica bi seveda lahko ostala gibanje ali se odrekla ambiciji, da postane del oblasti. Tako bi ostala programsko čista, načelna, neomadeževana – in brez vpliva na realnost. Osnovna dilema je jasna in trda: z udeležbo na oblasti lahko kot majhna stranka izgubiš dušo ali celo izgineš, vendar nekaj tudi dosežeš. Zdaj je slišati vedno več mnenj, da se Levica v Golobovi koaliciji utaplja tako, da ji grozi celo izpad iz parlamenta.

No, med skrajnostma te dileme so tudi vmesna stanja, odtenki. V praksi to pomeni: Levica je nekatere stvari vendarle dosegla, nekatere pa še lahko. Njen položaj je res šibek, a ne nepomemben: če bi jo iz koalicije izrinili ali nadomestili z NSi, bi Golobova koalicija zlasti v civilni družbi, prek nje pa tudi širše izgubila kar nekaj podpore.

Skratka, Meščeve stranke ne gre kar odpisati ali poslati v večna lovišča. Pogoj za to pa je, da sama pokaže voljo, da ostane živa, dejavna in res leva. To je odvisno od vodstva stranke, poslanske skupine in članstva. Vodstvo bi moralo biti v koaliciji ob vsej razumljivi pragmatičnosti bolj zahtevno, v kočljivih primerih manj molčeče in bolj vztrajno, ko gre za izpolnjevanje koalicijske pogodbe. To bi počelo laže, če bi nanj bolj pritisnilo članstvo stranke. Priložnost za tak pritisk je že bližnji kongres stranke.

Če bi vodstvo podobno kot Šarec in Bratuškova obupalo nad stranko (seboj) in se zateklo v Svobodo, bi bila to kapitulacija. Tak pretres bi stranko pokopal ali pa postavil na noge novo, radikalnejšo naslednico. Vsekakor bi bilo Levice, tudi šibke in manj strumne kot nekoč, škoda; dragocena je prav zaradi svoje (pešajoče?) alternativnosti in kritičnosti do sistema.

Alternative pa so potrebne bolj kot kadarkoli. In pritisk nenehnih kriz dela za leve – natančneje preživetvene – ideje solidarnosti in sodelovanja, ne za vojne in tekmovanje vseh proti vsem. Globalno se razmere zlasti glede demokracije in okolja slabšajo in bodo izsilile spremembe, morda celo temeljito korekturo sistema. To je optimistična varianta. Pesimistična: svet se bo vrtel naprej po starem in nas spravil v dramatične težave. Kam se bo vse skupaj zasukalo, ni jasno. Vsaka skupina, vsaka stranka, vsak posameznik, ki vsaj malo misli tudi na potomce, bo kaj napravil za prvo varianto.