Glivična apokalipsa
The Last of Us, najnovejša uspešnica televizije HBO, postavlja mejnik na polju hollywoodskih priredb videoiger
Glavni protagonisti serije se iz postapokaliptičnega Bostona odpravijo na nevarno, a morda odrešilno pot na drugo stran razdejanih ZDA.
Filmske in televizijske predelave videoiger, ki zadnja leta nastajajo kot po tekočem traku, so se doslej večinoma zdele le simptom ustvarjalnega bankrota Hollywooda, saj se ta pri hiperprodukciji raznih franšiz, nadaljevanj, priredb in predzgodb – ter seveda spektaklov o stripovskih superjunakih – skuša na vso moč obesiti na vse mogoče naslove intelektualne lastnine, na katere so pripete milijonske baze fenov s polnimi žepi. Velike produkcijske hiše to navadno počnejo iz gole grabežljivosti, brez kakršnegakoli spoštovanja do izvirnega gradiva, zato so igričarje s tovrstnimi izdelki pogosto razočarale, celo razburile in le redko navdušile. Tako je bilo tudi s kritiškimi odzivi, vendar se je žanr kljub temu izkazal za izjemno molzno kravo, torej smo lahko prepričani, da se je hollywoodska mašinerija, ki priljubljene videoigre predeluje v filmske blockbusterje, šele dobro ogrela.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni protagonisti serije se iz postapokaliptičnega Bostona odpravijo na nevarno, a morda odrešilno pot na drugo stran razdejanih ZDA.
Filmske in televizijske predelave videoiger, ki zadnja leta nastajajo kot po tekočem traku, so se doslej večinoma zdele le simptom ustvarjalnega bankrota Hollywooda, saj se ta pri hiperprodukciji raznih franšiz, nadaljevanj, priredb in predzgodb – ter seveda spektaklov o stripovskih superjunakih – skuša na vso moč obesiti na vse mogoče naslove intelektualne lastnine, na katere so pripete milijonske baze fenov s polnimi žepi. Velike produkcijske hiše to navadno počnejo iz gole grabežljivosti, brez kakršnegakoli spoštovanja do izvirnega gradiva, zato so igričarje s tovrstnimi izdelki pogosto razočarale, celo razburile in le redko navdušile. Tako je bilo tudi s kritiškimi odzivi, vendar se je žanr kljub temu izkazal za izjemno molzno kravo, torej smo lahko prepričani, da se je hollywoodska mašinerija, ki priljubljene videoigre predeluje v filmske blockbusterje, šele dobro ogrela.
Kar se je do nedavnega zdelo kot izrazito neobetavna, skorajda skrb zbujajoča praksa, se je pred kratkim popolnoma spremenilo. Pravila igre je odločno spremenila priredba slovite videoigre The Last of Us (Zadnji med nami), ki jo je pripravila televizija HBO in z njo letvico prestavila občutno višje, kot je bila postavljena doslej. Čeprav si na platformi HBO Max za zdaj lahko ogledamo šele prve tri epizode serije, je bilo pravzaprav že po premieri jasno, da gre za absolutni presežek, ki je v žanru postavil nova merila. Zasluge za ta uspeh moramo pripisati odlični izbiri ustvarjalcev, ki so se serije lotili: v sodelovanju z Neilom Druckmannom, avtorjem izvirne igre, jo podpisuje scenarist in režiser Craig Mazin, avtor čislane miniserije Černobil (2019, prav tako HBO), odlične, skorajda dokumentaristične dramatizacije tragične jedrske katastrofe – dramatizacije, ki se je takoj po prvem predvajanju v zgodovino zapisala kot ena najboljših TV-serij vseh časov.
Brez dvoma pa je za uspeh serije odgovorno tudi in predvsem izjemno hvaležno izvirno gradivo: The Last of Us med videoigrami velja za prelomno delo, ki je ob izidu pred desetimi leti glasno opozorilo na cinematični potencial medija in je občutno pripomoglo k zatrtju razvpite teze slovitega filmskega kritika Rogerja Eberta, da »videoigre ne bodo nikoli umetnost«. Pravzaprav se je številnim oboževalcem zdela televizijska priredba popolnoma odvečna, kot nekakšno skrunjenje nečesa, kar jim je sveto. Na srečo je HBO takšne skrbi gladko prezrl in v Druckmannovo mrko vizijo sveta po glivični apokalipsi lahko zdaj pokukamo tudi tisti, ki videoiger ne igramo. Prav tako se je HBO zadeve lotil z relativno zvestobo izvirni igri, zato so večinoma navdušeni tudi dvomljivci med igričarji.
Ob izidu prve igre The Last of Us leta 2013 se je zgodba o postapokaliptičnem svetu, v katerem je pandemija parazitske glive skorajda izbrisala človeštvo, zadnji preživeli pa so prepuščeni represiji fašistične vlade, zdela kot precej abstrakten znanstvenofantastičen koncept. Danes se ta zgodba ne zdi več tako za lase privlečena: čeprav je koronavirus v primerjavi z okužbo, ki razsaja v seriji, dosti manj smrtonosen, je predelava zgodbe zadela primeren zgodovinski trenutek, saj je občinstvo v zadnjih letih izkusilo, kaj pomeni pandemija in kako hitro lahko spremeni našo realnost.
V uvodnem prizoru spremljamo televizijski intervju iz šestdesetih let, v katerem epidemiologi v razpravi o gripi razglabljajo, da glavna skrb za človeštvo na dolgi rok niso virusi in bakterije, temveč parazitska gliva, imenovana glavatec (angl. Cordyceps), ki že milijone let surovo izvaja genocid nad celotnimi kolonijami žuželk, predvsem mravelj. Morilska gliva ni plod avtorjeve domišljije: za tiste, ki smo na BBC gledali dokumentarno mojstrovino Planet Zemlja – v kateri David Attenborugh razlaga tudi o tem, kako spore glavatca prodrejo v mravljo, prevzamejo nadzor nad njenim mišičevjem in jo nazadnje surovo umorijo –, je parazitska gliva že kar nekaj časa učinkovito gorivo za moraste sanje. Ko pa fiktivni znanstvenik v intervjuju izrazi skrb, da bi se lahko glavatec zaradi segrevanja planeta nemara naselil tudi v človeka, zombificiral celotno človeštvo in ga sčasoma iztrebil, postane zamisel o parazitski glivi, še posebej v povezavi z dejanskimi podnebnimi spremembami, zares srhljiva.
Ta mrki scenarij raziskuje serija The Last of Us. Po uvodnem intervjuju prikaže grozote usodnega dne, ko se okužba začne naglo širiti po vsem svetu, nato pa nas izstreli dvajset let v prihodnost, v opustošeno postapokaliptično Ameriko leta 2023, kjer peščica preživelih pod fašističnim režimom živi v nehumanih karantenah, zunaj teh pa po svetu tavajo agresivni zombiji, oportunistični plenilci in uporniki, ki se borijo proti sistemu in proti glivični okužbi. Skratka, prihodnost, kot si jo je zamislil Druckmann, ni ravno rožnata, Mazin pa je že s Černobilom dokazal, da ima realistično prikazovanje pekla na Zemlji v malem prstu, in zdaj je to le še dodatno zacementiral.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.