Metod Pevec: Greh

+ + + +

»ne branim se je vere bogomilov…«

Greh, četrti roman Metoda Pevca (1958), ki ga širša javnost pozna predvsem kot filmskega režiserja, je po dveh desetletjih nadaljevanje Večera v Dubrovniku. Kriminalist in prej dipsoman Kajetan se znajde pred novim primerom, naplavljenim truplom klateža, ki preiskovalčevega watsona Rudija takoj spomni na Sokrata. Kajetan je tudi nabiralec, začne se z njegovim občudovanjem pomladnih zdravilnih zelišč, in Pevec je oboje, spust med brezdomce in njihovo usodo ter tradicionalno zeliščarstvo že literarno obdelal, v romanih Carmen in Marija Ana.

Tokrat se je spustil v srce vere. Truplo, nekdanji duhovnik Ciril, ki se je kot Savel na poti v Damask preimenoval v Pavla, ni navaden klatež ali zapitek. Zaradi nepopustljive zahteve po razkritju spolnih napadov svojega predhodnika v fari je prišel navzkriž s cerkvijo in tako v zakotju ustanovi komuno, ki ji lokalni katoličani – in še kdo – v skladu s šegami in privadami seveda nasprotujejo. Po razpustitvi skupine narkomanov veselo oznanilo, svoj heretični evangelij širi na terenu. V reki ga najdejo brez križa, ki ga je dobil ob posvetitvi, z ustnikom za čaj mate in izvodi revije Kralji ulice; tam je bila njegova zadnja fara, med tistimi, ki Besedo najbolj potrebujejo in ki so jih vsi že ponižali in razžalili. Med njimi in med visoko organiziranimi in konspirativnimi člani cerkve Kajetan in Rudi iščeta storilce.

Kajetan je bralec, sodelavcu na glas prebira Daneta Zajca, v literaturi, recimo v Bartolovem Alamutu, najdeva mogoče modele za umor. Recimo, da bi bil storilec le atentator, izvajalec volje od zgoraj, asasin, kot so bili hašišarji leteča bodala starca z gore ibn Sabe. Tudi žrtev, Pavel, je vernik v črko, pri grafologu se priuči Prešernove pisave, ker takšna sprememba globinsko spremeni in osredišči osebnost. Pri tem si zapisuje nekakšen duhovni esej ali dnevnik in tam se ukvarja z razmerjem med vero in institucijo, razodetim in dogmatiko, vero v onstranstvo kot podlago za etiko. »Kaj pa, če je samo ljubezen,« se sprašuje, in zdi se, da so provokativna, gnostična vprašanja, posebej še zaradi njegove nedvomne karizmatičnosti med brezdomci, lahko dober motiv za pristanek v Ljubljanici. Ni naključje, da inšpektor Kajetan nazadnje konča med stečki v Črni gori, bogomili so pogosta referenca in zgled Pavlu pri njegovem pastoralnem delu med obstranci.

Pevec nadaljuje v prepoznavnem slogu, kar nekaj je referenc iz njegove prejšnje proze. To je tip kriminalke, ki ponika v tabuizirane teme in jih problematizira; recimo delovanje socialnih služb, ki z buldožerjem ’izselijo’ pod Šišenskim hribom utaborjenega brezdomca, nekaj je proti tistim, ki z molkom in podobnim ščitijo spolne predatorje med svojimi. Tega pisanja hitrost skandinavskega modela krimiča ni inficirala; vzame si čas za rože, teologijo, inšpektorjevo intimo in spremenjene zadevalne obrede – Kajetan se recimo nadiha razredčila in pogovarja s svojim instinktom, z nezna(t)nim učinkom na preiskavo.