Boris Furlan in Staša Furlan Seaton: Skozi gosto noč: dopisovanje 1951–1957 

+ + + + +

Zbirka pisem, ki romajo med očetom in hčerjo iz Ljubljane v ZDA in nazaj.

Po formi sentimentalne epistole z vsebino daleč presegajo to obliko, prinašajo namreč zgodovino zasebnega trenutka političnega kaznjenca v času Kidrič-Kardeljeve vladavine. Boris Furlan je bil tržaški begunec pred fašizmom, univerzitetni profesor, med vojno minister kraljeve vlade v Londonu in obenem podpornik partizanstva, po vojni dekan Pravne fakultete v Ljubljani, nato pa na montiranem Nagodetovem procesu kot angleški vohun obsojen na smrt, čez čas »pomiloščen« na 20-letni zapor, a ker je v ječi hudo bolan skoraj umrl, mu dovolijo odslužiti kazen na domu.

O čem torej piše žrtev stalinističnih metod? Niti z besedo ne omeni trpljenja in grozljivega tretmaja (poleg hiše so mu zaplenili tudi knjižnico in vso obleko), ko – nekdanji svetovljan – živi od borne socialne podpore, pri čemer ne dobi niti dovoljenja za nekajtedenski odhod iz Ljubljane, da bi betežen pri prijatelju na Jesenicah zadihal vsaj gorski zrak. Poleg čustvene dimenzije vsebujejo pisma drobne prošnje očeta hčeri, naj mu pošlje kakšno staro revijo, knjigo, ponošene čevlje, zdravila, on pa ji poklanja edino, kar še ima – vednost, in ji vztrajno razlaga misli Platona, Pascala, Descartesa, iz katerih pripravlja doktorat. Nekoč je predaval polnim dvoranam, zdaj živi za eno bralko. Pošto mu cenzurirajo, marsikatero pismo mu zaplenijo, tako da jih začne numerirati, da vsaj vesta, katera so izpuhtela.

V istem času se je v Rusiji vrnil iz gulaga Solženicin in režim mu je dovolil, da se je zaposlil in skozi literaturo popisoval grozote sovjetskih taborišč. Politični zapornik Furlan pa na Slovenskem tudi zunaj zapora ni smel bivati in pisati kot disident.