Komentar / Je Zemlja ploščata?
Svet v času negotovosti
Človek si praviloma skuša napraviti življenje stabilno, stalno, predvidljivo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Človek si praviloma skuša napraviti življenje stabilno, stalno, predvidljivo.
Toda trudi se zaman – preteklost je res zakoličena (a še ta se za nazaj vsaj subjektivno spreminja), sedanjost in prihodnost pa vedno ostajata negotovi, polni večjih ali manjših groženj in nevarnosti. Velja za individualno in družbeno raven.
Skratka, negotovost je v bistvu normalno stanje. Čas ji seveda daje različne vsebine. Nekoč so se bali volkodlakov, kuge, lakote, tega, da bodo nekam padli, če bodo pripluli do roba ploščate Zemlje. Zdaj je svet bogatejši, razvitejši in ve več kot kadarkoli, negotovost pa morda še ni bila tolikšna.
Naštejmo nekaj svežih primerov. Pojma nimamo, kako se bo končala ukrajinska vojna; v najslabšem primeru lahko ima celo jedrski finale. Je globalizacija že presegla zenit, je bolj koristna ali bolj škodljiva? Se lahko korona vrne v hujši obliki? Ali bo El Niño letos res prinesel vročine, suše in požare »brez precedensa«, kot se bojijo znanstveniki? Lahko umetna inteligenca, brez katere ne moremo več, dobi zavest in nas zasužnji ali izbriše?
Enako ali še bolj pisana je individualna paleta negotovosti. Nihče ne ve, kaj mu za naslednjim vogalom namenjajo naključja, geni in usoda, če obstaja. Negotovost deluje na posameznike in družbe v glavnem slabo, oboje lahko prav razjeda. Hkrati sta osebna in kolektivna sfera neločljivo povezani in vplivata druga na drugo. Večja družbena negotovost veča individualno, mnogi negotovi posamezniki poglabljajo splošno negotovost. To se lahko zavrti v začaran krog.
Že prej našteti primeri govorijo, da je postalo negotovo tako rekoč vse, od stanja okolja prek kapitalizma in demokracije do obstoja človeške civilizacije. Negotovost se stopnjuje in čutimo jo vedno bolj. Pač zato, ker dobesedno padamo iz krize v krizo. Zaporedje prehitevajočih se kriz se počasi zleplja v nekakšno univerzalno, trajno, vseobsegajočo megakrizo. Tudi če nas trenutno ne skrbi nič konkretno dramatičnega, tičijo v mnogih kosteh in malih možganih nelagodje, tesnoba, nemir.
Kako se odzvati na to veliko negotovost, izmuzljivo in stkano iz množice realnih, resnih, a tudi napihnjenih in namišljenih nevarnosti? Normalen odgovor bi bil: preučiš stanje, postaviš diagnozo, ubereš najprimernejšo terapijo.
No, človeštvo kot celota in tudi države kot njegova glavna organizacijska oblika se ne vedejo tako. Večina navadnih ljudi negotovost in kriznost časa sluti ali občuti, dobršen del znanosti jo že povsem natančno opisuje, delci politike in gospodarstva jo na pol priznavajo. Scela pa ostaja odziv na negotovost in za njo skrito megakrizo silovito nezadosten. Niti prva, za rešitev potrebna faza še ni dosežena – odgovor na vprašanje, ali smo na približno pravi ali zgrešeni poti. Zato seveda tudi ni mogoče priznanje, da je svet zavožen – ne brezupno, a dovolj, da bi moral potegniti zasilno zavoro. Da je pot zgrešena, nam nazorno dopoveduje že podnebna (ekološka) kriza, za katero se ne prizna, da je v osnovi družbena kriza oziroma kriza nenadzorovanega kapitalizma.
Brez teh elementarnih vprašanj in priznanj nujno ostajamo na zgrešeni poti. Še naprej nas vodijo prisile posamičnih kriz in parcialni odgovori nanje, ne pa širši pogled na stanje stvari in mogoče poti iz njega. To lahko zakrpa ali deloma izboljša status quo, a njegovo jedro in s tem negotovost ostajata nedotaknjena.
Velja tudi za Slovenijo. Tudi pri nas individualna in splošna negotovost naraščata. Zadrega je po svoje hujša kot pred nekaj desetletji. V zadnjem obdobju socializma sta vladala podobna negotovost in občutenje krize kot zdaj, a takrat se je verjelo v odrešilnost demokracije in kapitalizma. Zdaj je večidel izgubljeno tudi zaupanje v oboje. Hkrati so tu novi, naraščajoči ekološki strahovi.
Tudi pri nas še nismo dosegli niti faze refleksije, spraševanja, ali je osnovna pot prava ali ne. Torej tudi ne priznavamo, da se razvoj po osamosvojitvi – potrebni in uspešni – v glavnem giblje v slabo, nesolidarno smer. Sedanja vlada sicer napoveduje ambiciozne reforme. Potrebne so, vendar ostaja – ker je negotova narava oblasti – negotovo, ali bodo prinesle izboljšanje v korist večine ali še utrdile status quo, ki po korakih, a vztrajno krči skupno dobro in torej pomeni nazadovanje ter večanje negotovosti.
Slaba tolažba je, da bistveno bolj daljnovidno in pametneje ne ravnajo niti Nemčija, Francija, Švedska … in navsezadnje ves svet. Ves tišči glavo v pesek, si ne postavlja vprašanj, ki jih zahteva čas, tako ne more najti pravih rešitev ali pa jih sploh ne išče. S tem ustvarja nove krize, perpetuira stare in veča negotovost.
Ta pa ni nujno slabo za vse. Negotove, tesnobne množice je laže obvladovati, laže z njimi manipulirati, zato mnoge elite krize zavestno producirajo, podaljšujejo ali vsaj izrabljajo in z njimi ustvarjajo trajna izredna stanja, ki legitimirajo vsakršno, tudi z demokracijo povsem sprto početje oblasti. Tako ohranjajo stanje, ki je njim v korist, večini škodi, svet pa vodi v močvirje. Skratka, krize postajajo instrument vladanja.
Taka mnenja so lahko blizu teorijam zarote, a tudi resnici (Janša je npr. tako zlorabil epidemijo). Kakorkoli, živimo v času megakrize, elite, ki naj bi jo reševale (predvsem politika), pa se niso dokopale niti do resnega razmisleka o njej. Morda se tudi ne bodo – v polno razviti krizi časa za razmišljanje ni več, lahko se samo še ukrepa. Ukrepa prav ali narobe ali prepozno. Če smo optimisti, lahko upamo, da bo kombinacija megakrize, stisk, strahu, protestništva dovolj zgodaj prinesla razmislek, priznanje o naravi krize in zasuk v dobro smer.
Še bomo živeli v negotovosti. Smo kaj drugačni od ljudi iz časa, ko je Zemlja še bila ploščata?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.