Nataša Velikonja / Pesnica, prevajalka in aktivistka, ki potrebuje mestni utrip, da zaživi

Odkar se je v najstniških letih iz Nove Gorice preselila v Ljubljano, gre Nataša Velikonja (rojena 1967) brez izjeme vsak večer ven, v mesto, na sceno. Da v Ljubljani delujejo »scene«, ki dajejo posamezniku občutek svobode in varnosti, se ji zdi izjemno pomembno, sploh kar se tiče LGBT-scene, v katero se je vpela precej hitro po prihodu v Ljubljano. »’Scena’ nam lezbijkam in gejem prinaša tudi stalni domicil, ne glede na leta. Morda je to za ’strejt’ ljudi drugače, morda se njim prostor z leti oži. Nas pa je morda rešilo to, da smo znali očuvati naše klube,« pravi. Že pred vstopom na to sceno je začela objavljati s polno paro in postala del literarnih krogov, po vstopu pa je vse to še pospešila. Obojemu, aktivizmu in pisanju, kar poleg poezije vključuje tudi delo na področju teorije in prevajanja, je s srcem posvečena še danes. Pred nekaj leti je dobila Župančičevo nagrado za izstopajoče dosežke na področju kulture, lani pa je bila v ožjem izboru za dve najpomembnejši pesniški nagradi, Veronikino in Jenkovo – slednjo je za pesniško zbirko Prostor sred križišč tudi prejela.

Izhaja iz učiteljske družine, zato knjig v domačem okolju ni manjkalo. Staršem so se rodili trije otroci, vsi so danes povezani s pisano besedo. Brat Mitja Velikonja je kulturolog in predavatelj na Fakulteti za družbene vede, sestra Varja Velikonja pa publicistka. »Pogosto se pogovarjamo o tem, kako to, da smo pravzaprav ubrali podobne poti,« pove Nataša Velikonja. »Gotovo je res, da smo bili zaradi poklica staršev v stalnem učnem procesu in da smo od malega ogromno brali. Po drugi strani pa smo najbrž znanje tako željno vsrkavali tudi zato, ker smo želeli pobegniti iz majhnega mesta. Nova Gorica je bila nekdaj zelo lepo mesto, ampak nekje do osemnajstega leta, potem pa iščeš mesta z več dinamike.«

V živahnem, dinamičnem mestnem okolju se tako še vedno počuti najbolje, v mestih najde svoj značaj. Maja lani je mesec dni preživela v New Yorku, kjer je bila njena partnerka, pesnica in teoretičarka Nina Dragičević, na umetniški rezidenci. Imeli sta srečo, da sta tja prispeli ravno v času svetovnega festivala Pen World Voices – tako sta bili tisti čas v neposrednem stiku z utripajočo kulturno in pesniško sceno. Domov je pritovorila približno petdeset zbirk poezije sodobnih tujih avtorjev. Sicer pa za to, da bi spremljala dogajanje na področju sodobne literature in poezije, ne potrebuje nujno festivalov, saj je ves čas na tekočem, posebej jo ta hip zanima dogajanje na področju sodobne tuje LGBT poezije in teorije, ki ima po njenem mnenju ogromno naboja.

Med začetnimi vplivi pri pisanju poezije pa najprej omeni Aleša Debeljaka. Predvsem njegova zgodnja poezija jo je naučila senzibilnosti, ki se ji do danes ni odrekla in ki kljub močni družbenokritični osti pronica tudi iz njenih pesniških zbirk. Veliko njene poezije je avtobiografske, navezuje se na kraje in ljudi, s katerimi je obdana, zaradi česar zna priti do užaljenosti, a poudarja, da v ospredje ne želi postavljati osebne dimenzije, temveč »osebno« navezovati na nevralgične točke, ki razgaljajo patologije družbe in scene. Kot pesnico jo je oblikovalo tudi poslušanje rock’n’rolla in jugoslovanskega novega vala, denimo Azre in EKV: izvajalcev, ki v sebi ravno tako nosijo sentimentalnost in melanholijo.

Vse to jo je postavljalo v prvi polovici osemdesetih, ko se je kot najstnica zaljubljala v sošolke, a ni vedela, kaj početi s tem – pa je čustva usmerila na papir. Njen talent je prepoznala učiteljica slovenščine in ji povedala za pesniške natečaje za mlade. Na enem večjih natečajev, Majskem srečanju pesnikov srednješolcev Jugoslavije, se je uvrstila v vrh, kar ji je v jadra dalo veter za nadaljevanje pisanja. Dobila je nekaj ponudb za izdajo pesniške zbirke, a se je nobena ni zares dotaknila, dokler ni povabila dobila od Braneta Mozetiča, ki ga je v tistem času – to je bilo leta 1993, ko se je vzpostavljala Metelkova – že poznala s »scene«. Tako je leta 1994 v Škucevi zbirki Lambda izšla njena pesniška zbirka Abonma, ki velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko pri nas. Sočasno je začela pisati tudi za Revolver, legendarno revijo Roza kluba o tematikah, povezanih s homoseksualno usmerjenostjo, ki je izhajala med letoma 1990 in 1997.

V trenutku, ko se je seznanila z aktivizmom, se je kot deklarirana lezbijka vključila v njegov kulturniško-umetniški del. »Ko je bila leta 1988 moja lezbična poezija prvič objavljena v reviji Mentor, sploh nisem vedela, da obstaja homofobija. Padla sem v čas, ko dejansko mnogo urednikov ni bilo homofobnih, želeli so si novih stvari. Tudi sama nisem imela prav nobenih zadržkov ali strahov,« pove. In nadaljuje: »Če geji in lezbijke opisujemo družbo, v kateri živimo kot geji in lezbijke, potem upam, da to ne ostane samo naša tematika. Homofobija ni problem samo LGBT-skupnosti, homofobija je problem celotne družbe, tako kot sta problem celotne družbe rasizem ali seksizem.«