Posvetitev

za

Ime rože.

V grozljivkah za žensko ni dobro, da je samska. V okultnih grozljivkah še toliko bolj, sploh če je ženska za nameček še ateistka. Natanko takšna je Grace (Jena Malone) – odločno samska in brutalno ateistična. Najprej se pred njo pojavi nuna s pištolo, potem v njenem stanovanju zmanjka elektrike, potem začne škrtati, potem začuti »prezenco«, potem zazvoni telefon – njen brat, duhovnik, je v škotskem samostanu Mount Saviour umoril nekega duhovnika in potem naredil samomor.

Ko Grace, prežeta z detektivsko vnemo, halucinacijami, omedlevicami, mučnimi flešbeki in otroškimi travmami (pozabila je preteklost, toda preteklost ni pozabila nje), odpotuje v sivi, mračni, deževni samostan, obseden z izgubljeno relikvijo in prepojen s prikaznimi, vrtoglavimi klifi, kriptičnimi knjigami in snežno belimi nunami, ki jo hočejo »posvojiti« in ki jih obvladuje oče Romero (Danny Huston), uradni vatikanski čistilec cerkvene umazanije, postane po malem Alice v čudežni deželi, po malem William of Baskerville (iz Imena rože) in po malem Kingova Carrie (White). Posvetitev, v kateri Huston pokaže, kaj pomeni »nositi križ«, bi lahko vrteli na double-billu z reportažami o zločinih patra Rupnika. Te nune prav tako ne pojejo, ampak jočejo. Posvetitev zato ne skriva: Cerkvi ni mogoče zaupati! In očistiti je ne more vatikanski eksorcizem, temveč le gibanje #MeToo. (kino)