Igor Omerza: Jovanka in UDBA

+ + + +

Knjiga, ki bi bila bestseller, če bi izšla pred 40 leti.

Leta 1977 je iz družbenega življenja poniknila soproga predsednika Tita, ki je bila četrt stoletja prva dama Jugoslavije. Brez besed – ne Tito ne državni vrh nista nič pojasnila, tako da so odtlej o njeni usodi krožile le govorice.

Omerza knjige seveda takrat ni mogel napisati, ker so bili državni arhivi nedostopni. Skoraj pol stoletja kasneje lahko torej prebiramo zapisnike partijskega vrha, državnega predsedstva, sveta za ustavno ureditev, ki so tragikomični. Vladar vseh življenj v državi in prek Udbinih eksekutorjev tudi med emigranti po svetu je pred svojo ženo pobegnil v copatah in klical na pomoč prvega sekretarja partije Staneta Dolanca. Tedaj se organizira vsa nomenklatura, da bi stopila v bran velikemu vodji. Tako prebiramo, kako ex-predsednik vlade Mitja Ribičič trdi, da je neuravnovešena in bi jo moral pregledati psihiater, človek no. 2 Edvard Kardelj toži, da zaradi nje po telefonu ne more več priti do Tita, spet nekdo, da je pregnala vse kuharje in da je predsednik lačen, da se iz strahu zaklepa v kopalnico. Še desetletje po predsednikovi smrti se kamarila ukvarja z delitveno bilanco. Od kod takšna moč odstavljene žene in vdove? Titovi politični nasledniki so organizirali dnevni nadzor tajnih policij, ker so se manično bali, da bi dala intervju ali napisala knjigo pri tuji založbi, ki bi zbanalizirala avreolo predsednikovega božanstva.

Intrigantno čtivo, ki pa paradoksalno jemlje besede partijskih diktatorjev o neukročeni trmoglavki kot suho zlato. Jovankinega pogleda in pogleda njenih advokatov ter sorodnikov v knjigi ni. Saj ne, da bi bila gospa – ki naj bi si bila prisvojila toliko zlata, kolikor je bila težka, ali še več – velika žrtev režima. Novi knjižni izziv je drugje – kako so med sodelavci potekale spletke za vpliv na Tita, ki po eliminaciji podpredsednika Rankovića leta 1966 kot popolni absolutist ni več z nikomer delil oblasti.