Lil Yachty: Let’s Start Here

+ + +

Eno od največjih glasbenih presenečenj novega leta smo doživeli že konec januarja: Lil Yachty je izdal psychrock plato, ki se v več komadih spogleduje z ležernim synthpopom, le v redkih pa z avtorjevim domačim terenom – hiphopom. Ne boste verjeli, dokler ne boste slišali: sloviti momljajoči (t)raper tokrat (seveda ob pomoči ekscesne količine autotuna) srce izliva čez podlage, ki na trenutke zvenijo kot poklon Pink Floydu, še pogosteje pa kot imitacija Tame Impale. Mala jahtica se je tako pridružila trendovskemu valu raperjev, ki na svojo glasbeno širino opozarjajo z radikalnimi slogovnimi preobrati – z ostrimi zavoji na polje »alternativne«, kitarske muzike. Je bila preobrazba v tem primeru uspešna?

Ja in ne. Vsekakor je Let’s Start Here eden od lažje prebavljivih albumov, ki jih je v zadnjih letih obrodil ta nenavadni trend. A roko na srce, merila so tu postavljena izjemno nizko: od (post) grunge polomije Kida Cudija Speeding Bullets to Heaven (2015) prek albuma Supermarket (2019), poprockovskega madeža v Logicovi diskografiji, do infantilnih pop punk spodrsljajev Machine Gun Kellyja … Novi val raperjev, ki z obema nogama izstopijo iz žanrske cone udobja, je bil doslej porazen. Med izjeme lahko štejemo preobrazbo Tylerja the Creatorja, a tudi njegove neosoulovske dogodivščine (album IGOR, 2019) so še vedno močno zasidrane v rapu, če pa posežemo še po podzemlju, gre omeniti Lila Uglyja Mana, ki se je iz južnjaških lo-fi trap bangerjev uspešno potopil v svet neopsihedelije.

Tja nekam je zdaj zaplul tudi Lil Yachty, pri čemer gre pohvaliti predvsem nabor glasbenikov, ki podpisujejo instrumentalno plat albuma. Resnično, že ko samo ošinemo seznam sodelujočih, ki jih je Yachty nanovačil za produkcijo nove plošče, vemo, da nas čaka pestra pustolovščina. Med drugim so tu denimo Jacob Portrait (Unknown Mortal Orchestra), Charilift, Jam City, Nick Hahim, Magdalena Bay, Alex G in Mac DeMarco. Ti albuma ne podpisujejo zgolj kot producenti, temveč tudi kot soavtorji, Yachtyjev najpomembnejši prispevek k izdelku je torej predvsem vloga kreativnega direktorja oziroma kuratorja, ki je nabral prave ljudi in jih usmeril v pravo smer.

Ploščo seveda podpisuje tudi kot pevski protagonist, a ravno tu se stvar zalomi. Bili bi skromni, če bi rekli, da njegov sintetični vokal ne laska organski, sila psihedelični hrbtenici albuma. Ko zapoje z robotskim falzetom, stvar postane nenamerno komična. Poslušalec se stežka znebi občutka, da bi vse skupaj zvenelo veliko prepričljiveje, če bi Yachtyjevo besedilo odpel kakšen bolj vešč in zmogljiv vokalist. To suvereno dokažejo trenutki, ko eter uzurpirajo gosti, od Foushee prek Daniela Caesarja do Diane Gordon in Justine Skye. Skratka, Yacthyjeva psychrockerska preobrazba je v zasnovi izjemno ambiciozna in obetavna, v izvedbi pa precej štorasta.