Velika umetnica / Tudi tokratni protest Svetlane Makarovič je ultimativno etično dejanje

Državne proslave ob kulturnem prazniku so bile vedno priložnost za protest, kritično misel. To je razumljivo. Namreč kdo, če ne umetniki, nam vedno znova nastavlja ogledalo, kdo družbo nenehno opozarja na vse, kar je v njej spornega. Na proslavah so odmevali govori tedanjega predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja zoper do kulture ignorantsko politično elito, govorilo se je o svečah, prižganih pred Cankarjevim domom, zažganih kontrabasih, manifestih. Največ prahu pa je dvignil protest Svetlane Makarovič, njena zavrnitev Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2000.

Takrat je najuglednejšo nagrado poleg nje, ki si jo je prislužila za izjemni literarni opus, prejel pater Marko Rupnik, vendar za eno samo umetniško delo, mozaik v papeževi kapeli, ki ga ne podeljevalci ne javnost pred tem sploh niso videli. Cerkev in politika sta Rupnika tedaj dobesedno vsilili med nagrajence, upravni odbor Prešernovega sklada pa je s tem grobo kršil statut in nagrade onečastil. Svetlana Makarovič nagrade v teh okoliščinah, ki so bile prva iskrica poznejše Janševe buldožerske kulturne politike, ni mogla sprejeti. Pokončna, etična drža ji tega ni dopustila.

Pred nekaj tedni pa so se okoliščine spremenile. Vrstijo se pozivi, naj Rupnik, danes obdolžen domnevnega spolnega nasilja nad redovnicami, Prešernovo nagrado vrne. K temu ga poziva celo ministrica za kulturo. Zato Svetlana Makarovič zdaj želi prejeti svojo nagrado. Najraje tam, kjer jo je zavrnila: na proslavi na predvečer kulturnega praznika.

Ker je bila proslava tik pred vrati, bi bilo to sila preprosto. Upravni odbor Prešernovega sklada bi jo moral le povabiti in ji nagrado izročiti. A namesto tega je z umetnico začel javno polemizirati, se izgovarjati na pomanjkljive predpise, nazadnje pa ji je zabrusil, da scenarija proslave zaradi nje pač ne bo spremenil. Niti za tistih nekaj minut.

Ravnanje upravnega odbora je seveda sramotno. Njegovi člani bi lahko pokazali veličino in se dvignili nad dnevno dogajanje in ideološka prepričanja, celo nad osebne zamere (članu upravnega odbora Jožetu Možini, poleg Rupnika še enemu spornemu Prešernovemu nagrajencu, je lani posvetila pesem Utrip laži). A tega niso zmogli, ker so majhni, maščevalni, ker so politični nameščenci stranke SDS in s tem soodgovorni za gnojnico, ki se te dni zliva po eni ključnih osebnosti slovenske književnosti.

A zakaj že? Zakaj si Svetlana Makarovič zasluži vse to izživljanje? Preprosto zato, ker je kljub številnim krivicam, ki so se ji zgodile, ostala nepodredljiva. V Jugoslaviji ji je oblast onemogočila delo, odgovorna je bila tudi za razpad zveze s pesnikom Gregorjem Strnišo, ki so ga naplahtali, da umetnica vohuni za njim – vse to samo zato, ker se pod nobeno avtoriteto ni upognila. Še danes jo, enako kot nekoč, nenehno tlačijo v namišljene okvirje, vendar trmasto vztraja zunaj sistema oziroma nad njim. Zato je svobodna in tudi zato je, če se z njo strinjamo ali ne, velika, izjemna umetnica, ena največjih v naši zgodovini.

Svetlana Makarovič se z letošnje Prešernove proslave ni pustila odgnati. Ker je nagrajenka, ji vsako leto pripadeta dve vstopnici in tokrat ju je sklenila izkoristiti za to, da bi občinstvu mimo uradnega programa – po koncu proslave – povedala pesem.

Izbrala je pesem o zli runi iz knjige Saga o Hallgerd (2010), ki govori o neupogljivi ženski. Soljudi spoštuje, a v obdobju velike lakote ukrade hlebec sira, da bi otrokom rešila življenje. Ko jo sosed obtoži kraje, jo mož, dotlej odsoten, oklofuta, češ da ga je osramotila. Ona pa krivice ne pozabi. Za trideset let se ovije v molk, nazadnje pa možu povrne tako, da ga v trenutku, ko bi mu lahko pomagala, pusti umreti.

»Nevidna se zdi zla runa / na vodno gladino napisana, / a to ni več ista voda,« pesem začne Svetlana Makarovič in nas opomni, da ljudje, ki doživijo veliko krivico, niso več taki kot prej. Kar je storjeno, se izbrisati ne da. »S polnimi usti peska govori, kdor se opravičuje: / obžalovanje dejanja ne izbriše.« 

Svetlana Makarovič ni nikoli skrivala, da je uporniški lik Hallgerd tudi avtobiografski. V pesmi, v Cankarjevem domu nagrajeni s stoječim aplavzom, torej odzvanjajo krivice, ki jih je prestala sama, tudi pri podelitvi in izročitvi Prešernove nagrade. Je upravni odbor Prešernovega sklada v tedanji in sedanji sestavi njeno globoko sporočilo razumel? Ga je družba kot celota?