Komentar / Na Zahodu in Vzhodu nič novega
Rutina ukrajinske vojne
Vojna v nesrečni Ukrajini je nekako ustaljena. Prvotno naglo rusko prodiranje se je že zdavnaj ustavilo, sledilo je postopno ukrajinsko osvobajanje okupiranih ozemelj, zdaj pa se zdi, da je vojna bolj ali manj pozicijska.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Vojna v nesrečni Ukrajini je nekako ustaljena. Prvotno naglo rusko prodiranje se je že zdavnaj ustavilo, sledilo je postopno ukrajinsko osvobajanje okupiranih ozemelj, zdaj pa se zdi, da je vojna bolj ali manj pozicijska.
Rusija je izvoz plina in nafte uspešno preusmerila v Azijo in za zdaj brez velikih težav prenaša tudi sankcije. Prav tako nič ne kaže, da bi Putina v doglednem času strmoglavili Rusi sami. Če bo padel, je slišati svarila, ga lahko nasledi še večji jastreb ali norec. Vojaško pa je Rusija v Ukrajini ta čas prej v rahli ofenzivi kot v defenzivi.
Tudi Ukrajina, misli večina treznih opazovalcev, vojaško ne more zmagati, razen če bi ji Zahod izredno povečal vojaško pomoč in ji poslal tudi svoje čete. Vojaško in finančno ji izdatno, vendar omejeno pomaga že zdaj. Letal noče dati in Ukrajina poslanega orožja ne sme uporabiti za napade na cilje v Rusiji.
Obe vojskujoči se strani pa kot da še vedno mislita, da lahko zmagata. Po nekaterih ocenah se vojna postopoma preveša v korist Rusije, saj so spopadi v marsičem postali podobni bojevanju v prvi svetovni vojni. Pozicijske vojne pa naj bi praviloma dobil tisti, ki ima večje demografske in gospodarske vire. Tu je Rusija v veliki prednosti – med drugim ima trikrat več prebivalstva, močnejšo industrijo itd.
Amerika, glavni zahodni podpornik Ukrajine, lovi kočljivo ravnotežje med ostrim odgovorom na rusko agresijo in izogibanjem popolni zaostritvi odnosov z Moskvo. Biden trdi, da Amerika ni neposredno vmešana v boje in da noče vojne z Rusijo. Vendar se – na primer z elektronskim usmerjanjem ukrajinskih vojaških akcij – že neposredno spopada z njo. Tudi to kaže, da gre v Ukrajini v marsičem za nadomestno vojno, v kateri Ukrajinci igrajo vlogo topovske hrane. Pri tem je del ameriške vojske bolj naklonjen premirju in pogajanjem kot politični vrh v Washingtonu. Ta igra tudi na to, da ima Amerika poleg Kitajske od vojne edina koristi (oživitev Nata, prodaja ameriškega plina Evropi …). Toda dolgoročno in strateško ji podaljševanje vojne škodi, saj ustvarja kitajsko-ruski blok, s katerim simpatizirajo mnogi deli sveta. Še neumneje se obnaša Unija, ki ji vojna v vseh pogledih samo škodi.
Vojno dogajanje je torej bolj ali manj v pat položaju in nekako pod nadzorom. Paradoksalno lahko položaj postane še bistveno nevarnejši, če se sedanje stanje konča in začne ena ali druga stran vojaško zmagovati. Če bi bila to Ukrajina, bi Putin lahko posegel po jedrskem orožju, saj bi poraz v vojni zanj najbrž pomenil konec. Če bi zmagovala Rusija, pa bi se Zahod znašel pred neznosno dilemo: naj pusti Ukrajino na cedilu ali jo začne obilno zalagati z orožjem in morda sam neposredno poseže v vojno.
Oba razpleta bi silovito zaostrila ukrajinsko krizo in se v najslabšem primeru končala z jedrskim spopadom, omejenim ali ne. A za zdaj se, kot rečeno, zdi, da si nobena stran ne more pridobiti odločilne prednosti. Vojna se bo torej vlekla, morda v nedogled. Tudi tako, »varnejše« nadaljevanje ima vrsto slabih posledic.
Prvič, vsem neposredno in posredno vpletenim vojna vsaj dolgoročno škodi. Drugič, pat položaj se lahko prevesi v skrajno zaostren konflikt tudi nehote, po spletu nesrečnih naključij. Tretjič, vsak dan, mesec, leto podaljšanja vojne pomeni več mrtvih, več pohabljenih, preseljenih, več porušenih mest … In toliko več milijard za povojno obnovo Ukrajine – če ji bodo sedanji bojeviteži takrat še hoteli pomagati. Četrtič, strupeni so tudi stranski učinki, ki jih vojna seva v svet: pospešeno oboroževanje, militarizacija, toleriranje in krepitev avtokratov, rast nacionalizmov. Petič, Zahod postaja v svetu zaradi vojne bolj osamljen in tudi tu se zaradi vojne živi slabše, bolj negotovo, manj demokratično. Šestič, geopolitična ureditev sveta se sestavlja na novo in majhne države so v tem kaotičnem preurejanju še bolj občutljive za pritiske velikih. Sedmič in zlasti: vojna odlaga resen spopad s podnebno (ekološko) krizo.
Pod črto: vojna vsem škodi, njen konec bi vsem koristil. A v vpletenih državah obstajajo segmenti (npr. vojaškoindustrijski kompleks) in politični ter drugi skrajneži, populisti, oportunisti vseh vrst, ki jim nadaljevanje vojne godi iz notranjepolitičnih razlogov. In ker se vojskovanje vleče, ker se zdi nekako pod nadzorom in geografsko omejeno, je postalo nekakšna moteča, a tolerirana rutina. Tudi to ne prispeva k miru.
Zastavki in akutne ter prežeče nevarnosti ukrajinske krize pa so tako velikanski, da vse naravnost kriči po čimprejšnji prekinitvi vojne. Toliko bolj, ker je Rusija zanjo res najbolj kriva, vendar ni edini krivec. Izdelanih je bilo že dovolj predlogov za sprejemljiv kompromisni mir. Ki bi, kot rečeno, koristil vsem, tudi nam v Sloveniji.
A vojna divja naprej – na Zahodu in Vzhodu nič novega. Hkrati je to čas prelamljanja, negotovosti, velikih tveganj za ekonomijo, demokracijo, okolje … Raba orožja v takih razmerah je grozljiv anahronizem, hkrati pa, kot se zdi, tipika takih časov.
Bojeviteži, koristolovci in pravičniki vseh vrst pravijo, da so pogajanja s Putinom kapitulacija, Rusijo je treba premagati. To trdi, lahko se primemo za glavo, tudi Ursula von der Leyen. Se taki in podobni politiki sploh zavedajo, kaj govorijo? Saj jedrske sile ni mogoče premagati – razen za ceno lastnega uničenja in uničenja vsega sveta.
Torej vztrajati pri bojevitosti?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.