Dr. Jože Kozina / »Do skrajnosti zavožene medčloveške odnose je mogoče sanirati le preko humanega in spoštljivega ravnanja z živalmi«

Živali po simbolni spremembi zakonodaje leta 2020 niso več le stvari, pač pa veljajo za čuteča bitja. O živinoreji se danes govori tudi v povezavi z negativnimi vplivi na okolje in podnebje. Premier Robert Golob je dejal, da bi vsi skupaj lahko pojedli nekaj manj mesa. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je pripravila posvet, namenjen izboljšanju položaja živali. Vse to vendarle so nekakšni odzivi na vprašljivi odnos med človekom in živaljo, o katerem v prostem času veliko razmišlja vrhovni državni tožilec Jože Kozina. Gre sicer za tožilca, ki mu je pred desetletji prvemu uspelo postaviti neke ločnice med svobodno gospodarsko pobudo na eni strani in različnimi oblikami oškodovanja premoženja in delavskih pravic na drugi. Zaradi njega so v zaporu med drugim končali nekdanji prvi mož Merkurja Bine Kordež, nekdanji prvi mož Pivovarne Laško Boško Šrot in nekdanji prvi mož Istrabenza Igor Bavčar.

Imate pri hiši kakšno žival? 

Ker izhajam z ribniškega podeželja, so me hišne in tudi rejne ter prostoživeče živali spremljale že vse od rojstva. Maja 1997 sem se iz Slovenskih novic, v katerih je takrat, mislim, Društvo proti mučenju živali objavljalo na predzadnji strani petkovih edicij fotografije zapuščenih psov in muc, seznanil s tem, da imajo težave z oddajo triletne psičke Koni, ki jo je nekdo pustil privezano z dvema mladičema na smetarski kontejner nekje v Šiški. Tako posvojena psička »mešanka« je jeseni povrgla štiri mladičke in seveda sem jih obdržal. V naslednjih petih letih sem na tak ali drugačen način posvojil še več zapuščenih psov, pa tudi muc, med njimi je bila labradorka z zgolj tremi nogami, ki je bila v skupini več kot 200 psov, ki so bili takrat odvzeti gospe Močivnikovi in ki so jih zatem na neki zapuščeni farmi pri Novi vasi na Blokah oddajali posvojiteljem. Tako sem imel v izteku leta 2004 že deset psov in okoli 20 muc.

Danes imate torej že manjše zavetišče? 

Danes imam izmed omenjenih živali samo še 19 let staro mucko, zadnji psiček pa je umrl leta 2015, star skoraj 18 let. Ko gledam na to domala 20-letno obdobje danes, sem na neki način zadovoljen, da sem vse te »razširjene člane« svoje družine preživel, saj si navkljub dejstvu, da so mi pri oskrbi pomagali tudi vsi domači, vendarle težko predstavljam, da bi morali breme oskrbe teh živali prevzeti drugi. Še posebej zato, ker se je med že omenjenimi štirimi mladiči leta 1997 skotila tudi psička s hudo genetsko okvaro. Na svet je prišla brez očesnih zrkel in potemtakem popolnoma slepa. Po posvetu z veterinarjem sem jo obdržal in v naslednjih dobrih 12 letih je imela pri meni pravzaprav status petega otroka. Ko nam jo je v prvih šestih mesecih po rojstvu uspelo z apaurini ozdraviti hude anksioznosti, sva se v nadaljevanju vsak po svojih močeh učila premagovati oziroma lajšati posledice njene slepote. Še dandanes vidim pred seboj takratni vsakdanji prizor, ko sem po prihodu iz službe šel k njej, kako je sedeča na zadnjih tačkah zrla proti meni ter polna pričakovanja in s kipečim vitalizmom čakala, da jo vzamem v naročje in odnesem na »njene« travnike, ki so bili streljaj od doma med potokom in gozdom. Tam je imela v polmeru kakih sto do 200 metrov od mesta, kjer sem se običajno ustavil in kjer na travniku ni bilo ovir, svoje dirkalne seanse in je pri tem tudi neskončno uživala. Čeprav je imela namesto očesnih zrkel zgolj votlinici, ki sta ju zastirali očesni gubi, se mi je zdel izraz njenega obličja presunljivo mil in nepopisno poduhovljen, zaradi česar še dandanes z odločnim prezirom ošvrknem znano Heglovo naziranje, na podlagi katerega je v znamenitem predavanju o estetiki glorificiral človekovo obličje kot tisto, ki naj bi bilo – v nasprotju z živalskim – edino, ki ga prežema pečat duhovnosti.

Menda veliko časa preživljate v naravi, v gozdu? 

Ko se je moj »azil« leta 2016 po naravni poti izpraznil, ko so otroci odrasli in so bile tudi študijske obveznosti končno izpolnjene, sva začela z ženo s popotnimi nahrbtniki in fotografsko prtljago obiskovati najbolj odmaknjene naravne paradiže po Evropi. Tako sva recimo že samo po koncu koronskih omejitev opravila fotografska potepanja po nemškem otoku Helgolandu, Korziki, francoskem Camargu, portugalskem Algarveju, španskem Monfragüeju, danskem otoku Fynu, Severni Makedoniji, Slovaški, Češki in večkrat tudi po hrvaškem ornitološkem biseru – otoku Pagu. S sinom in kolegom smo v istem obdobju prečesali med drugim tudi madžarski Kiskunság, romunsko Dobrudžo in znameniti bolgarski rt Kaliakro. Tako sem v zadnjih petih letih posnel že več kot 50 tisoč »naravoslovnih« fotografij, ki jih v prostem času računalniško obdelujem, sortiram, pretvarjam v fizične kataloge ter tako spet in spet podoživljam enkratna srečanja z živalmi in pokrajinami, ki bi sicer brez fotografij prej ali slej zbledela iz spomina.

Morali se bomo končno odpovedati občutni količini dosedanjega ugodja in blaginje ter tudi vsem drugim privilegijem imperialnega načina življenja, ki je kot tako mogoče samo zato, ker se napaja med drugim tudi z brezobzirnim izkoriščanjem živali in narave nasploh.

Čeprav ste po poklicu tožilec, ste doktorirali iz teme, ki ni povezana z vašim delom, pravzaprav gre za drugo področje – odnos med človekom in živaljo. Zakaj ste si izbrali to temo?

V samem fokusu mojega zanimanja in preizpraševanja je že od mladih let edinstvena človekova lastnost oziroma sposobnost, ki sliši na ime človečnost. V zvezi z njo iščem zato odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da ta izjemni človeški potencial – ki po naziranju dunajskega psihiatra in filozofa Viktorja Frankla korenini v človekovi ekskluzivni duhovni pokrajini, v katero se lahko povzpne samo tako, da poskuša prezreti samega sebe – dandanes pride tako redko in na tako sramežljiv način do izraza. Pri iskanju tega odgovora izhajam iz tako imenovanega Kunderovega teorema, ki pravi, da se lahko človečnost v svoji najbolj reprezentativni pojavni obliki izrazi le v odnosu do najbolj nebogljenih in ranljivih bitij, to je do živali, da je človek doživel pri tem dizaster, in ravno ta popolni polom je ključni razlog tudi za njegov duhovni bankrot na polju medčloveških odnosov. Prav ta trditev je zame izhodiščni miselni oprijem za samo spoznanje, da bo mogoče do skrajnosti zavožene medčloveške odnose sanirati le prek humanega in spoštljivega ravnanja z živalmi, pa tudi za moje nadaljnje preizpraševanje, kako ta cilj v teh zagonetnih razmerah sploh doseči.

Da je s tem odnosom nekaj narobe, jasno kaže že dejstvo, da je človek prvi in najpomembnejši razlog za izumiranje živalskih vrst, in to na ravni množičnega izumrtja, kakršno se je na Zemlji po naravni poti zgodilo že večkrat. 

Kar se tiče problematike izumiranja živalskih vrst, se v celoti pridružujem s tem povezanim konceptom ameriške filozofinje Marthe Craven Nussbaum, ki poudarja, da se mora fokus človekovega odgovornega in spoštljivega ravnanja z živalmi osrediniti prvenstveno – tako kot to velja tudi pri človeku – na dobrobit živalskega individuuma in ne morda – kot je dandanes v trendu pri ekologih, biologih in naravovarstvenikih nasploh – na vrsto, njeno populacijo, njeno karizmatičnost ali pa morda tudi na kakšne druge entitete iz sicer razkošnega nabora biološke sistematike. Takšno stališče je po mojem prepričanju edino smiselno med drugim tudi zato, ker se prav z varstvom eksistirajočih individuumov najbolj pošteno in tudi najučinkoviteje preprečuje posredno ogrožanje njihovih habitatov, biodiverzitete, pa tudi vseh drugih antropogenih dejavnikov njihovega izumiranja nasploh.

Spomladi 2020 se je državni zbor odločil za simbolno dejanje, sprejel je spremembo stvarnopravnega zakonika, po kateri živali niso več stvari, pač pa čuteča bitja. Pred dnevi je na pobudo predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič potekal posvet, namenjen boljšemu ravnanju z živalmi. Tudi na odločevalski ravni se je torej vsaj začel pogovor o tej temi. 

Nemška sodnica Sibylle Walter je že pred več kot 30 leti v svojstvu avtorice predgovora h knjigi Ingeborga Bingenerja Živali v pravu opozorila na skrajno absurdno stanje, ki se je že tedaj zrcalilo po eni strani skozi nepregledne grmade živalskih trupel kot vsakodnevni izplen homo sapiensa, po drugi pa skozi ocean prelitega tiskarskega črnila, ki ga je taisti homo sapiens potrošil za pisanje zakonov, direktiv in konvencij o tem, kako kar najbolje zavarovati te živali pred njim samim. Gledano z navedenega zornega kota so potemtakem tozadevni posveti lahko bolj ko ne izraz popolne nemoči in tako tudi klavrnih obetov, da bi se na obravnavanem področju tudi v bodoče vendarle izpeljali kakršnikoli omembe vredni premiki. Povedano drugače, tovrstni posveti, zlasti če jih sproža tisti, ki ima v rokah »škarje in platno«, so smiselni, če potem vodijo v spremembe.

Spremembe so gotovo nujne tudi pri vprašanju »hišnih ljubljenčkov«. Predvsem pri vzreji psov nastajajo vse večje anomalije, ko vzreditelji pri pasmah upoštevajo želje ljudi po videzu živali pred smiselnostjo in varnostjo za živali, saj te ne morejo dihati, se brez človeške pomoči ploditi itd. 

Gledano z vidika skrajno brutalnih človekovih posegov v integriteto z vaše strani omenjenih psov, pa tudi vseh drugih »hišnih ljubljenčkov« oziroma rejnih živali nasploh so tudi meni vedno bolj blizu in razumljive iz skrajnega obupa porajajoče se zahteve nekaterih animalistov po tem, da bi moralo človeštvo domesticiranim živalim omogočiti nič več in nič manj kot dokončno izumrtje. In to zaradi vseh ogabnih zlorab in pohabljanja, ki jih je človek tem živalim povzročil v preteklosti, in prav tako zaradi groženj, ki jim več kot otipljivo pretijo po poteh in stranpoteh genskega inženiringa tudi v prihodnosti. Znani kanadski politični filozof Will Kymlicka sicer takšno radikalno stališče zavrača s tezo, da bi bilo mogoče zdajšnje, nedvomno nevzdržno stanje domesticiranih živali rešiti tudi tako, da bi človek z njimi vzpostavil medsebojno uravnotežen in v vseh ključnih segmentih pošten »pogodbeni« odnos. Glede na splošno znano dejstvo, da je sedanja družbena ureditev, ki jo pooseblja prepožrtna elita, neizprosno barbarska celo do večine pripadnikov lastne vrste, ki pa imajo drugače od brezpravnih domesticiranih živali na razpolago nekatere vzvode, da tovrstne zlorabe vsaj artikulirajo oziroma se jim deloma tudi postavijo po robu, glede na to se torej vedno bolj tudi sam nagibam k stališču, da bi bilo za domesticirane živali – med drugim z vidika njihove skrajno temačne perspektive – morda vendarle najbolje, da se jim – vse dotlej, dokler se človeštvo ne bo sposobno odreči svojim skrajno izkoriščevalskim praksam in tudi siceršnjemu dvoličnemu delovanju na način, da zadovoljevanje svojih sebičnih koristi in interesov prikazuje kot skrb za njihovo dobrobit – dejansko omogoči izumrtje.

Ampak stik z živalmi, tudi s »hišnimi ljubljenčki«, na ljudi vpliva izključno pozitivno. Vprašanje je, kakšen bi bil svet, če bi jih iz njega izločili.

S poblagovljenjem in trgovanjem s tako imenovanimi hišnimi ljubljenčki, med katere se zadnja desetletja uvršča tudi vedno več eksotičnih vrst živali, ter z vlačenjem teh v stanovanja, terarije, kletke, vivarije in akvarije ter s tem povezanim spreminjanjem naših stanovanj v »mini živalske vrtove« se človeštvo vedno bolj zapleta v začarani krog oziroma spiralo dejansko že kar katastrofičnega odtujevanja od živali in narave. Razumem izjeme v smislu posvojitve zavrženih živali, če jim grozi životarjenje ali pa usmrtitev, razumem tudi uporabo terapevtskih in reševalnih psov in podobno. Vendar pa tako cvetoča trgovina s »hišnimi ljubljenčki« kot potrošnim blagom, kot smo ji priča dandanes, ne vodi nikamor. Človek lahko sebe in svojo edinstveno vlogo v svetu prepozna zgolj v stiku s svobodnimi živalmi v naravi, kamor pa bi se moral odpraviti kot njihov tankočutni opazovalec in občudovalec brez zlih nakan in tudi teženj po takšnem ali drugačnem prisvajanju. Glede na to, da pomeni svoboda za človeka in tudi za živali najvišjo dobrino, si preprosto ne morem predstavljati, da bi me lahko na kakršenkoli način »ujetniške« živali človečile oziroma vplivale name pozitivno, še veliko bolj nepredstavljivo pa je zame naziranje, da lahko tozadevno omejevanje svobode »hišnim ljubljenčkom« s strani »ljubitelja živali« osrečuje slednjega.

V odnosu do najbolj nebogljenih in ranljivih bitij, to je do živali, je človek doživel dizaster, in ravno ta popolni polom je ključni razlog tudi za duhovni bankrot na polju medčloveških odnosov.

Je pa vprašanje človekovega odnosa do živali neločljivo povezano s prehranjevalnimi navadami. Namig premiera Roberta Goloba, da bi lahko jedli nekoliko manj mesa, je pričakovano naletel na odpor celo v njegovi vladi. 

Ob tem namigu predsednika vlade mi pride na misel najprej beseda končno. Končno je nekdo dvignil preprogo, pod katero so do sedaj oblastne garniture že desetletja pometale s tem povezane probleme, ki zadevajo zdravstveni vidik sodobnega človeka, vedno bolj otipljivo preteče podnebne grožnje in seveda celoten spekter etičnih problemov, ki jih sproža s proizvodnjo mesa povezana obravnava rejnih živali od njihovega rojstva do končnega zakola. Odpor se seveda ne bo kazal samo v njegovi vladi, temveč v celotni družbi, vendar je bil prvi korak končno storjen in zato pričakujem, da bodo njegovo tozadevno pobudo odločno in brez omahovanja podprli tudi nutricionisti, animalisti, ekologi pa seveda zdravstvena stroka, ki že dolgo opozarja na hud problem debelosti, in tudi vsi drugi, ki si iz tega ali onega razloga želijo bolj zdravo in tudi bolj humano človeško družbo.

Sporno je gotovo tudi pobijanje živali za zabavo, torej lov, ki ni več namenjen preživetju kot nekoč. Njegovi zagovorniki pravijo, da je človek tako spremenil naravo in posegel v okolje, da narava ni več sposobna sama ohranjati ravnotežja, zato ji mora človek zdaj s pametnimi posegi vanjo pomagati. 

Že eminentni avstrijski pravni filozof Hans Kelsen je nekoč opozoril na ekskluzivno človekovo lastnost, ki se zrcali v njegovi nenehni potrebi po upravičevanju oziroma racionalizaciji svojega takšnega in drugačnega ravnanja, in sicer pred samim seboj in tudi pred družbo z namenom, da bi bil v njej čim bolj spoštovan in ugleden in da bi si obenem pomiril tudi vest. Zgolj in samo s pravkar navedenega zornega kota je treba motriti tudi splošno znano mantro o potrebi po trajnostnem gospodarjenju z divjadjo oziroma potrebi po s tem povezanem pobijanju tistega dela prostoživečih živali, ki je na podlagi uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob uvrščen med divjad in potemtakem leto za letom izpostavljen lovskim puškam. Za potrebe razumevanja brezbrižnega odnosa sodobnega človeka do tovrstnega množičnega pobijanja živali pa je treba na tem mestu omeniti tudi italijanskega filozofa in psihoanalitika Umberta Galimbertija. Ta nas v svojem delu Miti našega časa opozori na blaženo otrplost, duhovno inercijo, pasivizacijo uma ter miselno hibernacijo sodobnega človeka nasploh, ki se zavoljo tveganega preizpraševanja o svoji odgovorni vlogi do sebe in do vsega, kar ga obkroža, upira možnostim, da se osvobodi jarma vseh tistih zatohlih predstav o svetu, ki sicer udobno gnezdijo v njegovi miselni lenobi in mu s tem onemogočajo dojemanje sebe in sveta v njegovi resnični, pogostokrat vse prej kot idilični podobi. Da gre tudi pri tovrstnem splošno sprejetem pojmovanju sodobnega komercialnega lova kot oblike trajnostnega gospodarjenja z divjadjo za potrebe ohranjanja naravnega ravnovesja zgolj in samo za še eno od tragičnih posledic že omenjene Galimbertijeve miselne hibernacije oziroma duhovne inercije sodobnega človeka, lahko pojasnimo na primeru.

Povejte. Ker odzive zagovornikov trajnostnega gospodarjenja z divjimi živalmi že poznamo; trdijo, da bodo medvedi začeli ogrožati ljudi, srnjad pa bo sčasoma uničila gozd. 

Po lastnih navedbah in celo hvalisanju so slovenski lovci pod krinko ohranjanja naravnega ravnovesja pobili samo leta 1954 med drugim tudi nič manj kot 5820 ptic iz reda ujed, torej kanj, kraguljev, postovk in drugih njihovih sovrstnikov. Z uveljavitvijo uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst pa je država leta 1993 lovcem – upamo, da za vedno – vendarle odvzela nadaljnje »trajnostno gospodarjenje« s temi pticami, ki so tako že 30 let zaščitene pred lovskimi kroglami. Če bi držala prej navedena teza o nujnosti ohranjanja naravnega ravnotežja s strani človeške vrste in s tem tudi o potrebi po kontinuiranem pobijanju ujed v prej navedenem obsegu, bi moral po že omenjeni popolni eliminaciji lovske ingerence nad ujedami vladati v slovenskem naravnem okolju popoln kaos. Seveda še zdaleč ni tako in samoregulativna sposobnost narave je preko niza interakcij med plenom in plenilci številnost njihove populacije uravnala brez lovske puške spet tako, kot je to počela že milijone let pred pojavitvijo človeške vrste in tudi pred nastankom sodobnega komercialnega lova v Sloveniji. In s tem na svojstven način osmešila tudi samo mantro o zveličavnosti komercialnega lova in z njim povezane skrbi za naravno ravnovesje, ki pa ji, žal, vse prepogosto in nekritično sledi tudi javnost. Na tem mestu ne gre spregledati hude nedoslednosti zakonodajalca, ki je leta 1993 s sprejetjem že omenjene uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst prenesel varstvo vseh ptic pod okrilje zakona o ohranjanju narave, pri tem pa bodisi zaradi nedopustne šlamparije bodisi zaradi pritlehnega političnega mešetarjenja prepustil nadaljnjemu »lovskemu varstvu« še vedno šest vrst ptic, in sicer šojo, srako, sivo vrano, raco mlakarico, fazana in gojene osebke jerebice. Zaradi takšnega skrajno nedopustnega ravnanja slovenskega zakonodajalca so v preteklih 30 letih v Sloveniji slovenski lovci pobili na deset tisoče pripadnikov omenjenih ptičjih vrst. Zato se mi zdi na tem mestu domala skoraj odveč pripomniti, da ima sedanja oblast enkratno priložnost, da obe omenjeni uredbi novelira v že nakazani smeri. Torej tako, da prenese varstvo omenjenih šestih vrst ptic končno pod okrilje zakona o ohranjanju narave in tako prepreči njihovo nadaljnje in z ničimer opravičljivo pobijanje.

Tako cvetoča trgovina s »hišnimi ljubljenčki« kot potrošnim blagom, ki smo ji priča dandanes, ne vodi nikamor.

So pa stvari, za katere ni treba spreminjati zakonodaje. Lahko bi recimo zaprli živalske vrtove, saj je že njim jasno, da je človeštvo počasi preseglo miselnost zapiranja živali za rešetke za potrebe razkazovanja, in se poskušajo predstavljati kot zaščitniki ogroženih živalskih vrst, da bi upravičili svoj obstoj. 

Imate popolnoma prav. Že nemški filozof Theodor Adorno je prepoznal živalske vrtove kot relikt kolonialnega imperializma iz 19. stoletja, nemški filozof Oswald Spengler pa je živalske vrtove dojemal kot nahajališča duševno pohabljenih, svetobolnih in notranje uničenih živali, ki so se – tudi po naziranju Richarda Lewisohna – morala odeti s plaščem znanosti, da bi prikrila svojo dejansko menažerijsko podstat. Sam zastopam stališče, da bi morali živalske vrtove, potemtakem tudi ljubljanskega, ultimativno transformirati v živalske azile, tako da bi najpoprej v njihova naravna okolja vrnili vse tiste živalske ujetnike, za katere bi obstajala prognoza, da so v njih navkljub vsemu še vedno sposobni preživeti, drugim pa omogočiti, da na karseda human način končajo svoje klavrno zaporniško življenje po naravni poti. Sedanji živalski vrtovi bi se tako postopoma spremenili v zatočišča za zavržene živali s tem, da bi v njih začasno, po potrebi pa tudi trajno namestili tudi vse tiste živali, ki bi bile odvzete mučiteljem, obstreljene od lovcev, poškodovane v prometnih nesrečah ali pa bi bile prizadete na katerekoli druge načine.

Sploh, ker zavetišča za živali dejansko ne zmorejo več sprejemati novih živali. 

Da, imamo več kot nevzdržno stanje, ko na primer zavetišče v Gmajnicah jadikuje, da nima več prostora niti za »muho«, živalski vrt pa tudi z javnimi sredstvi reproducira vedno nove in nove živalske zapornike, z njimi tako ali drugače mešetari in se s tem celo javno hvali, medtem ko zakon o varstvu živali zagotavlja živalskim azilom še vedno sramotno bianko pooblastilo, da lahko vse tiste najdene oziroma zapuščene živali, ki jim ne more zagotoviti ustrezne namestitve, preprosto usmrti. Ob vsem povedanem pa je zame najbolj nedoumljivo pravzaprav spoznanje, da nevzdržnosti teh sodobnih živalskih koncentracijskih taborišč domala nihče ne problematizira in da jih precejšen del človeške populacije preko plačljivih obiskov tudi neposredno financira in s tem v vsej njihovi odvratnosti ohranja še vedno pri življenju.

V doktorski disertaciji pišete, da je mogoče tudi človekovo odgovorno ravnanje z živalmi. Kakšna je pot naprej iz dokaj nevzdržnega stanja, ki se ga vendarle zaveda vedno več ljudi? 

Dejstvo je, da smo domala vsi ljudje v takem ali drugačnem svojstvu – kot temu pravita v najnovejši knjigi, ki je izšla preteklo leto tudi v Sloveniji, avtorja Ulrich Brand in Markus Wissen – usodno vpeti v imperialni način življenja. Ta postaja ob nenehni rasti planetarnega prebivalstva, kot to ugotavljate tudi sami, vedno bolj nevzdržen. Ključnega problema ne vidim zgolj v samem zavedanju tega stanja, temveč v dejstvu, da tudi obstoj tovrstnega zavedanja na povsem individualni ravni, pa naj bo to še tako nazorno, sam po sebi še zdaleč ne vodi tudi do tektonskih sprememb, ki pa so že pri slehernem posamezniku nujne tudi za kakršenkoli omembe vreden preobrat celotne družbe. Za dosego tega obrata se bomo morali najpoprej iztrgati iz Galimbertijeve blažene otrplosti, zatem pa po receptu Viktorja Frankla »prezreti samega sebe« na način, da se bomo morali končno odpovedati občutni količini dosedanjega ugodja in blaginje ter tudi vsem drugim privilegijem, ki izvirajo iz našega imperialnega načina življenja, ki je kot tako mogoče samo zato, ker se napaja med drugim tudi z brezobzirnim izkoriščanjem živali in narave nasploh. Naj na tem mestu v obravnavanem kontekstu parafraziram ameriško publicistko Susan Sontag, ki pravi, da zgolj sočutje do trpečih (v našem primeru potemtakem do živali) nima nekega globljega smisla, če ne preraste vsaj v spoznanje, da so naši privilegiji »umeščeni na isti zemljevid kot njihovo trpljenje« na način, kot je morda bogastvo nekaterih povezano s siromaštvom drugih, in da je tudi to spoznanje nekako brez haska, če ne zaneti tiste začetne iskre, ki vodi v tektonske in ne zgolj v kozmetične spremembe.

Glede na to, da je sedanja družbena ureditev neizprosno barbarska celo do večine pripadnikov lastne vrste, se vedno bolj nagibam k stališču, da bi bilo za domesticirane živali morda vendarle najbolje, da se jim omogoči izumrtje.

Velika večina ljudi se rodi v okolju, kjer je dandanašnji človekov odnos do živali povsem sprejemljiv. Tudi vi ste se, a zdaj na to gledate drugače. Zakaj ne bi bili takšni premiki mogoči pri širši populaciji, v človeštvu nasploh? 

Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so moje otroštvo in tudi najstniška leta za vselej zaznamovala z grozljivimi prizori raznoterega, tedaj bolj ali manj običajnega brutalnega ravnanja z rejnimi in tudi drugimi živalmi bodisi na način, da sem ga videval ali pa pri njem tudi sodeloval. Šele s prehodom v polnoletnost sem se lahko tovrstnim praksam dokončno uprl in danes sem zadovoljen vsaj ob spoznanju, da so moji otroci ob vsakodnevnih stikih z živalmi v že omenjenem domačem »azilu« in tudi s tistimi zunaj njega razvili že v otroštvu sočuten, spoštljiv in odgovoren odnos do njih. Mislim, da jim boljše popotnice niti nisem mogel dati, in samo upam, da jo bodo na najboljši način unovčili pri svojem nadaljnjem prizadevanju, da se tudi v bodoče po svojih najboljših močeh rešijo takšnih in drugačnih spon že omenjenega imperialnega načina življenja. Pri tem pa ne gre prezreti niti dejstva, da se do – kot temu pravite – drugačnega pogleda ne bi nikoli dokopal, če se ne bi na tej poti srečal z ljudmi, ki so na tem področju opravili pionirsko delo. Že omenjeno Društvo proti mučenju živali, v prvi vrsti pa že pokojni Eva Lea Müller in njena mati sta v Sloveniji že v času mojih otroških let dejansko orali na tem področju ledino, vendar sta ostala njuna izjemni trud in delo vse do danes povsem prezrta. Tako na področju ozaveščanja ljudi o potrebi po odgovornem in spoštljivem ravnanju z živalmi kot tudi na polju reševanja in oskrbe samih zavrženih živali deluje v Sloveniji že leta kar nekaj izjemno pomembnih društev in posameznikov kot recimo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice s Stankom Valpatičem na čelu, Zavetišče za zapuščene živali Horjul s Polono Samec pa Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije z direktorjem Damijanom Denacem in seveda še mnogi drugi. Ta društva in za njimi stoječi posamezniki pa potrebujejo od države pri svojem izjemnem poslanstvu bistveno več ne le materialnih, ampak tudi simbolnih spodbud. Močno bi si želel, da bi sedanja oblast vendarle prepoznala njihov trud tudi na način, da bi v spomin na izjemno pionirsko delo Eve Lee Müller in njene matere zasnovala nagrado, poimenovano po njiju, za izjemne prispevke k humanizaciji človekovega ravnanja z živalmi. In jo podelila vsem tistim, ki se, kot bi temu rekel Nietzsche, »stran od blišča in slave« nesebično razdajajo za dobrobit živalskih bitij, ki so nam, prosto po Kunderi, izročena na milost in nemilost.