O coprnicah in šentflorjancih

Ko se je Svetlana Makarovič takoj po koncu državne proslave ob dnevu kulture povzpela na oder Cankarjevega doma in v znak protesta povedala pesem Zla runa, je velik del dvorane vstal in ji namenil dolg, bučen aplavz. Drugi so obsedeli v tišini, tretji osupli, povešenih nosov. Nekdo pa je kriknil: »Utihni, coprnica!« Majda Širca, nekdanja ministrica za kulturo, je, kot je pozneje napisala v kolumni za Siol, sedela dovolj blizu, da je slišala, kdo je veliki pesnici, pisateljici, šansonjerki in dramski igralki, ki šteje 84 let, namenil ta izraz, ki ima v naših krajih dolgo, večstoletno tradicijo. Kot zmerljivka je bil vedno uperjen zoper ženske, ki so izstopale s svojo avtonomnostjo, z avtonomnimi dejanji, prepričanji, podobo ali vsem skupaj.

Tisti večer je »Utihni, coprnica!« vzkliknil Milček Komelj, ki velja za priznanega umetnostnega zgodovinarja. Je upokojeni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, proslave pa se je udeležil kot predsednik ene od strokovnih komisij pri upravnem odboru Prešernovega sklada.

Svetlana Makarovič ima s tem avtonomnim organom, ki podeljuje naša najvišja priznanja za umetniško ustvarjanje, burno zgodovino. Veliko je neresnic in zamegljevanja, predvsem udrihanja po umetnici, češ da je nehvaležna in si kar naprej nekaj izmišljuje. Zato je res pomembno poznati dejstva in jih vedno znova ponoviti: Svetlana Makarovič na tokratni proslavi ob kulturnem prazniku seveda ni protestirala prvič, prvi protest je na istem odru izvedla že davnega leta 2000, ko je zavrnila Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ki ji jo je upravni odbor Prešernovega sklada namenil za njen nesporno izjemni umetniški opus. To nagrado si je še kako zaslužila, a je ni mogla sprejeti, saj je upravni odbor tisto leto grobo kršil statut, ki ureja podeljevanje najuglednejše Prešernove nagrade, tiste za življenjsko delo. Nagrado, enakovredno njeni, je podelil patru Marku Rupniku, ki meril zanjo niti približno ni izpolnjeval. To dokazuje že podatek, da so mu nagrado za življenjsko delo podelili mimo strokovne komisije za likovno umetnost in ob upoštevanju enega samega umetniškega dela, mozaika v papeževi kapeli. A ene same umetnine, četudi je ustvarjena za najvišjega predstavnika katoliške cerkve, pač ne moremo izenačiti z obsežnimi in raznovrstnimi umetniškimi opusi, ki nastajajo vse življenje.

Med člani upravnega odbora, ki so tedaj brez slabe vesti delovali mimo predpisov, je bil tudi Milček Komelj. Bil je celo med pobudniki Rupnikove nagrade. Napisal je njeno utemeljitev. Lahko bi rekli, da ima največ zaslug za to, da je Rupnik nagrado dobil, prav Milček Komelj.

Prešernove nagrade ji na proslavi niso izročili preprosto zato, ker je prevladalo mnenje, da tej »coprnici«, kot ji je v pozdrav zakričal Milček Komelj, že ne bodo ustregli.

Milček Komelj ni več član upravnega odbora Prešernovega sklada, vodi pa strokovno komisijo za likovne in novomedijske umetnosti, ki deluje pri tem organu. Upravni odbor ima danes drugačno sestavo, leta 2020 jo je potrdil Vasko Simoniti. In upravni odbor se zdaj znova izživlja nad Svetlano Makarovič. Ko je umetnica nedavno sporočila, da je Prešernovo nagrado po 23 letih pripravljena sprejeti, saj so se okoliščine spremenile (pater Rupnik je osumljen serijskega spolnega nasilja, številnih resnih kaznivih dejanj, vrstijo se pozivi, naj Prešernovo nagrado vrne, ob tem pa se vendarle odkrito govori tudi o tem, da je to nagrado leta 2000 dobil na sporen način), in da bi jo najraje sprejela tam, kjer jo je zavrnila, na proslavi ob kulturnem prazniku, bi ji upravni odbor z lahkoto ustregel. Glede na to, da gre za eno naših najpomembnejših umetnic v zgodovini, kar med drugim dokazuje prav najvišja nagrada za njeno umetniško ustvarjanje, bi bilo to tudi dostojno, še toliko bolj, ker je ministrstvo za kulturo pred tem ugotovilo, da pravnih ovir za izročitev nagrade ni. A upravni odbor Svetlani Makarovič ni prisluhnil. Zakaj? Preprosto zato, ker je prevladalo mnenje, da tej »coprnici«, že ne bodo ustregli.

Po Svetlani Makarovič se že tedne zliva gnojnica. Nekdo piše o »stari gnilobi«, drugi o »ekstra perverzni nekulturnici«, ki »nima nadjaza in moralne razsodnosti«, tretji o tem, da je vse, kar izgovori, »zlo in sovraštvo«. Vrstijo se komentarji, da kaj mora »ta stara vešča vedno zdraho delat«, da »ji gre samo za pozornost«, da je »poteptala letošnje Prešernove nagrajence«, da »ima očitno neke nerazčiščene stvari znotraj sebe, ni pomirjena sama s seboj« (via Rok Čakš in Domovina), da so bile na odru »tri nekoliko zanemarjene osebe in ena je nekaj povedala, česar se nihče več ne spomni« (via nekdanji minister za kulturo Vasko Simoniti), da protest s prebrano pesmijo »ni bil kulturne narave, ampak je šlo za politično uzurpacijo« (via Jožef Muhovič, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada) ...

Profesorja socialne in politične psihologije na Fakulteti za družbene vede Vlada Miheljaka vsi ti napadi spominjajo na Cankarjevo dramo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Ko so jo leta 1907 prvič uprizorili, so jo besno kritizirali oboji, klerikalci in liberalci, le redki so dojeli bistvo Pohujšanja – da gre za strupeno satiro o odnosu do umetnosti na Slovenskem.

Kje vidi današnje vzporednice s Šentflorjanci? Vlado Miheljak pravi, da je bila Svetlana Makarovič z obema svojima protestoma, tistim na proslavi leta 2000 in tudi na letošnji, zgolj konsistentna, oba sta del iste zgodbe. Prešernovo nagrado je najprej zasluženo prejela – takšna, kot je, in prav zato, ker je takšna, kot je. »Če bi torej sedaj ravnala drugače, bi si nagrade ne zaslužila, pa tudi naknadne vrnitve oziroma izročitve ne,« je prepričan.

Javnost vseeno udriha po umetnici in to je po Miheljakovem mnenju tisto, kar je šentflorjansko. Še več: »Ko skušamo umestiti celotni življenjski cikel in aktualne zagate Svetlane Makarovič v prispodobo cankarjanske šentflorjanskosti, bi lahko konkretni dramatski lok okoli njene pojave in ne/podelitve poimenovali Farsa v treh aktih; tako kot je tudi sam Cankar podnaslovil svojo slovito dramo.« Prvi akt bi bil »nespodobna podelitev nagrade. Ne Svetlani Makarovič, ampak patru Rupniku.« Drugi »spodobna zavrnitev nagrade. Ne s strani patra Rupnika, ampak Svetlane Makarovič.« In tretji, »naknadna nepodelitev nagrade Svetlani Makarovič, ki legitimira naknadni neodvzem nagrade patru Rupniku«.

Od kod izvira ta odpor, množično sovraštvo, ki mu je umetnica izpostavljena že desetletja? Pa ne le ona, temveč tudi drugi ljudje, ki s svojim razmišljanjem in delovanjem izstopajo, ki štrlijo iz sivine povprečja? Zakaj vedno znova poskušajo ljudi, ki očitno ne sodijo v neke vnaprej zamišljene okvirje, ukalupljati, popravljati, zakaj jih preprosto ne pustijo – takšnih, kot so? Zakaj smo pri tem še posebej angažirani, če gre za umetnice in umetnike, kot da ne bi bila njihova dela takšna, kot so, prav zato, ker so sami takšni, kot so?

Filozof z ljubljanske Filozofske fakultete Mladen Dolar, sicer eden izmed ustanoviteljev tako imenovane ljubljanske šole teoretske psihoanalize, pravi, da se moramo, če želimo odgovoriti na vsa ta vprašanja, najprej ozreti nazaj, v našo zgodovino in zgodovino umetnosti. Imamo dolgo tradicijo zatiranja tistih, ki so bili uporniki oziroma so nastopali proti tistemu, kar je v njihovem času veljalo za slovenstvo. »Protestantske knjige so vse zažgali, Linhartu niso privoščili niti dostojnega pokopa, na Prešerna so se spravili z vsemi kanoni, celotno naklado Cankarjeve Erotike so požgali.« V sodobnosti ni bistveno drugače. »Iz svoje mladosti se spomnim, kako so na nož pričakali Tomaža Šalamuna, enako danes počno s Svetlano Makarovič in Anjo Golob.«

Mnogi umetniki, ki so jih za časa njihovih življenj zatirali, danes veljajo za utemeljitelje slovenske nacionalne biti, za utemeljitelje naše kulture.

Dolar ob tem ni povsem pesimističen, saj mnogi umetniki, ki so jih za časa njihovih življenj zatirali, danes veljajo za utemeljitelje slovenske nacionalne biti, za utemeljitelje naše kulture, njihova dela ponosno razkazujemo in se z njimi postavljamo. »To, da smo za nazaj izkazali priznanje vsem tem izjemnim posameznikom, pomeni, da jim je nazadnje uspelo, da so zgodovinsko gledano vendarle zmagali. Za to so plačali veliko ceno, a dejansko so naredili velike premike in za nazaj vsi, od Trubarja do Prešerna, Cankarja in novejših avtorjev, veljajo za velike junake.«

Seveda pa moramo pri današnjih napadih na umetnike razumeti tudi širši kontekst, širše družbeno in politično dogajanje. »Tu ne moremo mimo vprašanja patriarhalnosti oziroma nove desnice, ki ima ogromne probleme z avtonomnimi, neodvisnimi, samostojnimi ženskami, s tem, da si ženske vzamejo neko mesto, da sežejo prek vseh tradicionalnih vlog.« Dolar ob tem posebej opozarja na nedavni odmeven tvit okoljske aktivistke Grete Thunberg, ki je uspel v le nekaj besedah zaobjeti ključen problem te politike. »Njen tvit, v katerem je na provokacijo predstavnika te politike Andrewa Tata odgovorila, naj ji, namesto na Twitter, piše na elektronski naslov smalldickenergy@getalife.com (v prevodu: energijamajhnegapenisa@zacniziveti.com, op. p.), je izjemen, saj zadene v libidalno strukturo razmišljanja nove desnice – moški, ki zagovarjajo to politiko, se ob nastopu avtonomnih žensk počutijo impotentne, kastrirane.«

Demonizacija Svetlane Makarovič tako ni le demonizacija nje same. »Konec koncev imamo zdaj predsednico države Natašo Pirc Musar, imamo predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, ki zbuja neskončne resentimente. Enkrat se zapičijo v njene rdeče čevlje, drugič v pričesko pesnice Anje Golob. Ali pa v njeno istospolno usmerjenost, saj tradicionalno držo nove desnice najbolj spodkopava odkrito, široko sprejemanje homoseksualnosti kot normalnega dela življenja in družbe. Vedno najdejo neke simptomatske točke, ki dobijo absolutno nesorazmerne razsežnosti,« opaža Dolar.

Pri Svetlani Makarovič se te točke enkrat sprožijo z branjem satirične pesmi na petkovem protestu proti vladi Janeza Janše, drugič s pesmijo, prebrano mimo uradnega programa na državni proslavi. Povsem mogoče je, da so sprožilci tu že od njenega prvega javnega nastopa. »Za Svetlano Makarovič sem prvič slišal oziroma sem jo prvič videl na premieri Strniševe drame Samorog, kjer je igrala čarovnico Uršulo. Bila je absolutno fascinantna. Ta predstava je bila konec 60. let res velik dogodek,« se spominja Mladen Dolar. »V slovensko kulturo je, kot igralka, torej vstopila z vlogo čarovnice. In vse kaže, da ji tega nikoli niso oprostili.«

Res je zanimivo, kako so njeni nastopi že sami po sebi razumljeni kot provokacija. A provokativnost je, kot opozarja Vlado Miheljak, »v samem bistvu umetniškega akta. Odkriva perspektive, ki jih običajno uho, oko in sploh človekovi čuti ne zaznajo ali jih zatajijo, potlačijo. Veličina umetniškega akta in umetnikove, umetničine persone je v neobičajnosti, nevajenosti, nesamoumevnosti. To seveda slehernika in filistra moti. Ker vnaša nemir v njegov ustaljeni in osiromašeni svet.«

Sociolog z ljubljanske Filozofske fakultete Jože Vogrinc po drugi strani meni, da je tisti, ki se izpostavlja s provokacijami, odgovoren za posledice svojih dejanj. To velja tudi za umetnike, ki jih sam ne postavlja na pediestal, zanj so delavci kot vsi drugi.

Je pa po njegovem velika težava sedanjosti to, da sleherniki sodobno družbo doživljamo »kot preplet sil, ki jih ne nadzorujemo in jih ne razumemo, na to pa reagiramo z zatekanjem h komuniciranju z enako mislečimi in čutečimi«. Žal se s tem medsebojno nerazumevanje le še poglablja. Tako so »delu družbe nesprejemljivi ’ekscentrični umetniki’, drugemu delu pa cerkveni totalitarizem, ki bi rad vso družbo vklenil v predrazsvetljenske spone, in temu reče ’evangelizacija’«. Težava nastane, ko različne mnenjske skupine večinoma sploh niso več sposobne dojeti, zakaj drugi mislijo in čutijo, kar mislijo in čutijo. Posledica tega je, pravi Vogrinc, netolerantnost, ki narašča v vseh spektrih družbe.

V slovensko kulturo je, kot igralka, vstopila z vlogo čarovnice. In vse kaže, da ji tega niso nikoli oprostili, pravi filozof Mladen Dolar.

Veliko težje je tolerirati načine življenja, drugačne od naših. In še težje, »a konec koncev edino perspektivno za sožitje v družbi, je uvideti, da načini življenja, ki so radikalno drugačni od našega, udejanjajo bogastvo in raznovrstnost načinov življenja in s svojim obstojem upravičujejo naš način življenja«. Seveda, dodaja Vogrinc, le če ti načini življenja niso vsiljeni ali celo nasilni.

Svetlana Makarovič se že vse življenje ne uklanja avtoritetam – uklonila se ni ne mami, ne župniku, ne učiteljem, ne institucijam, ne stanovskim združenjem, ne komunistični partiji, ne katerikoli drugi oblasti. Zato je bila kot otrok pogosto trpinčena, kot odrasli pa so ji onemogočali delo, ji uničevali zasebne zveze z lažmi, da za partnerjem vohuni v imenu države, jo razglašali za psihično bolno osebo. Veliko krivic je doživela, preveč.

Zadnje ponižanje, ki ji ga je zadal upravni odbor Prešernovega sklada, še zdaleč ni najhujša preizkušnja, kar jih je prestala. »Ah, kje. Jaz sem dala skozi Jurklošter,« je dejala za Mladino dan pred proslavo ob dnevu kulture.

Tam, v Jurkloštru, kjer je živela v starem samostanskem stolpu, ki ga je želela obnoviti, so ji prebivalci, razgreti tudi zaradi udrihanja po njej v medijih, najprej razbili šipo. Potem so ji razmesarili psa. Nadnjo so poslali gojence popravnega doma v Radečah in vaške pijandure, medijem so dostavljali izmišljotine, češ da gola hodi po vasi, nazadnje so ji ubili mucka. Potem tega boja ni več zmogla, prebivalci so dosegli svoje, odselila se je.

Sovraštvo, ki ga je bila deležna v Jurkloštru, jo je vseeno zaznamovalo. Tudi zato je danes takšna, kot je. »Postanem še bolj nezaupljiva in nemara tudi bolj kritična do ljudi. Jurklošter me izuči: če ljudem ponudim kruh, oni pa me kamenjajo, moram tudi jaz usekati s kamnom,« je zapisala v knjižni biografiji Luciferka, ki jo je soustvarila z Matejem Šurcem in mačkom Kotikom.

A po drugi strani je po tistem postala le še občutljivejša. Na krivice, ki se dogajajo tistim, ki so pogumni, in tistim, ki so osamljeni in prestrašeni, je še posebej občutljiva. Ali kot zapiše v knjigi: »Sem Luciferka, prinašalka luči. In branim vse male, nebogljene Svetke tega sveta.«