Beda blišča

»Ko ljudje ne bodo imeli več kaj jesti, bodo jedli bogate,« je v času francoske revolucije odmevno izjavil Jean-Jacques Rousseau, slogan »eat the rich« (slov. »pojejte bogate«) pa so dobri dve stoletji pozneje v luči razredne neenakosti v ZDA posvojili še ameriški demokrati. Zdaj je na misiji »glodanja bogatašev« tudi industrija zabave. Antikapitalizem je postal hollywoodski trend. V zadnjem času se kot gobe po dežju pojavljajo visokoproračunski filmi in tv-serije, ki v satiričnem duhu prikazujejo bajna življenja »enega odstotka« in sporočajo, da se pod fasado aristokratskega razkošja skriva neizmerna beda. Dobrodošli v dobi »eat the rich« satir.

Megauspešnice, kot sta HBO-jeva Nasledstvo, sodobna shakespearjanska črna komedija o disfunkcionalni družini fiktivnega medijskega mogotca, ustvarjenega po vzoru Ruperta Murdocha, in Beli lotos, antologija hudomušnih whodunit zgodb, ki pripoveduje, da so bogataši hudo nesrečni tudi med počitnikovanjem v luksuznih hotelih, privilegirance prikazujejo kot moralno bankrotirane, topoglave narcise, ki so zmožni le toksičnih odnosov, saj drug drugega teptajo zaradi nepotešljive lakote po moči. Njim se pridružujejo tudi lanske filmske uspešnice, kot so Netflixova Steklena čebula, antološko nadaljevanje priljubljene detektivke Nož v hrbet (2019), Jedilnik, nekoliko okorna satira perverznega sveta visoke kulinarike, ki je moto »eat the rich« vzela precej dobesedno, in Trikotnik žalosti, najnovejši film nabritega švedskega satirika Rubena Östlunda, ki se po zmagoslavju v Cannesu poteguje tudi za dva najprestižnejša oskarja – za režijo in najboljši film.

Ne le, da se vse naštete uspešnice vrtijo okoli istega sporočila o tem, da »denar ne more kupiti ljubezni« in da »so bogataši slabi ljudje«, temveč so si med seboj izjemno podobne tudi po estetskih smernicah. Ker jih Hollywood zadnje čase producira kot po tekočem traku, jih javnost upravičeno meče v isti koš, označen kot »eat the rich satire«. Kljub dejstvu, da vse omenjene izdelke skorajda soglasno opevajo oboji, kritiki in občinstvo, pa so mnenja o njihovem namenu in teži njihovega družbenokritičnega naboja precej različna. Gre resnično za potentne kritike razredne neenakosti ali gre za banalne družbene komentarje, ki zgolj popraskajo po površju? Je dejstvo, da bogataše kritizirajo ravno hollywoodski bogataši, zgolj ironično ali celo licemersko?

Bogastvo kot eksotika

Eno od temeljnih vprašanj, ki se poraja ob nenadnem vzponu zabavnih vsebin, ki (četudi satirično) obravnavajo vsakdanjik privilegirancev, je naslednje: Zakaj ne moremo umakniti pogleda z zaslona, ko ta prikazuje najbogatejše? Od kod izhaja večna fascinacija nad luksuznim življenjem bogatih? Ta seveda ni nič novega: že ko pomislimo na zapuščino literarnih in dramskih klasik, hitro ugotovimo, da se te pogosto dogajajo na dvorcih in prikazujejo disfunkcionalne družine pokvarjenih aristokratov. Med tovrstnimi klasikami in satirami, ki jih obravnava pričujoči članek, lahko pravzaprav prepoznamo ogromno vzporednic, zato ni nič kaj nenavadno, da HBO-jevo mojstrovino Nasledstvo, zgodbo o izkoriščanju moči, hinavskih izdajstvih in nepotešljivem pohlepu, številni vidijo kot posodobljeno različico Kralja Leara, začinjeno z elementi grške tragedije – in seveda tudi s sodobnejšimi elementi cringe komedije, torej tiste sorte štosov, ob katerih nas je sram za nekoga drugega.

Tudi popkultura je že od nekdaj obsedena z bogatimi, o tem govorijo priljubljene nanizanke (in nadaljevanke) zadnjih nekaj desetletij: od Beverly Hills 90210 (1990– 2000) prek Opravljivke (Gossip Girl, 2007– 2012) do Downton Abbey (2010–2015) – vse te zgodbe sledijo le najbolj privilegiranim in njihovemu luksuznemu življenjskemu slogu, pogosto brez kakršnekoli kritične distance. Tudi mnogi izmed najbolj priljubljenih resničnostnih šovov temeljijo na splošni fascinaciji nad nedosegljivim razkošjem: od šova MTV Cribs, ki že od leta 2000 omogoča vpoglede v milijonske graščine največjih pop zvezd, do cenenih, a megauspešnih oddaj, kot so V koraku z družino Kardashian, franšiza Resnične gospodinje ter Netflixova Bling Empire in Selling Sunset. Temeljna gonilna sila vseh teh oddaj je le bajno premoženje posameznikov: navadno je edina stvar, ki like tovrstnih vsebin naredi zanimive, njihov denar.

»Eat-the-rich« satire razkrivajo bedo in praznino, ki se skriva pod fasado neizmernega bogastva, a široke množice v veliki meri privabljajo prav z bleščečim prikazom te fasade.

Vpogled v perverzno luksuzen vsakdanjik bogatašev je privlačen že zgolj zaradi eksotične narave neke nedosegljive resničnosti, v čemer se skriva tudi eden od razlogov za vesoljni uspeh serij, kot sta Nasledstvo in Beli lotos, ter filmov, kot so Meni, Steklena čebula in Trikotnik žalosti. Užitek, ki ga zagotavljajo tovrstni vpogledi v domnevna življenja »enega odstotka«, čeprav so v prvi vrsti satirične narave, pa je večplasten – ne izhaja zgolj iz kritičnega portreta grenko-sladke resničnosti najbogatejših, ki so predstavljeni kot izrazito nesrečni, od bogastva pokvarjeni, nepotešljivo pohlepni in degenerirani sebičneži. Razkrivajo bedo in praznino, ki se skriva pod fasado neizmernega bogastva, a široke množice v veliki meri privabljajo prav z bleščečim prikazom te fasade.

Diskretni šarm buržoazije

Čeprav o satiričnem norčevanju iz aristokratov govorimo kot o sodobnem pojavu, ima ta seveda že bogato tradicijo – tudi v filmskem svetu. Novodobne satire, ki z iskrivim humorjem zbadajo sodobno aristokracijo, stojijo na ramenih velikanov, kot je denimo Luis Buñuel. V mnogih pogledih le posodabljajo to, kar so že zdavnaj dosegle filmske klasike, kot so na primer Diskretni šarm buržoazije (1979, Buñuel), Vikend (1967, Godard), Biti tam (1979, Hal Ashby) in Dr. Strangelove ali kako sem se naučil ljubiti atomsko bombo (1964, Kubrick), kar v intervjujih brez zadržkov priznavajo avtorji filmov, kot sta Steklena čebula in Trikotnik žalosti.

A če so bile tovrstne satire nekoč predvsem stvar umetniškega filma – sicer požegnane tudi z oskarji –, pa so v zadnjih letih začele intenzivno pronicati v mainstream in se prek spajanja s priljubljenimi žanri, kot sta na primer srhljivka (Meni) in whodunit kriminalka (Steklena čebula, Beli lotos), začele približevati širšim množicam. Morda gre zasluge za silovit vzpon sodobnih filmov, ki se v satirični maniri ukvarjajo z razrednim bojem, pripisati tudi južnokorejskemu režiserju Bongu Joon-hoju, ki je svoje filmske razmisleke o družbeni neenakosti z distopično znanstveno fantastiko Ledolomilec (2013) in oskarjevskim hitom Parazit (2019) približal zahodnemu občinstvu. Gre za izrazito temačne alegorije poznega kapitalizma, pri katerih se je Jooh-ho v tematiko poglabljal s pretkanimi, večplastnimi metaforami in žanrsko izmuzljivo satirično kritiko – podobno kot je Jordan Peele, eden najmočnejših glasov novega vala ameriških grozljivk, storil s filmoma Zbeži! (2017) in Mi (2019) -, lanske eat-the-rich uspešnice pa so mnogo bolj neposredne, dobesedne, lahkotne in komične.

Razredni boj je vstopil v popkulturo: se vzgib za hiperprodukcijo antikapitalističnih zabavnih vsebin resnično skriva v čistih namerah ali gre zgolj za posledico dobičkonosnega trenda?

Razredni boj je v zadnjih letih torej suvereno vstopil v popkulturo. Se vzgib za hiperprodukcijo antikapitalističnih zabavnih vsebin resnično skriva v čistih namerah ali gre zgolj za posledico dobičkonosnega trenda? Morda cinični skepticizem za zdaj pustimo ob strani in trendovski val satir, ki se uspešno norčujejo iz premožnih veljakov, enostavno pozdravimo. In morda lahko silovit vzpon žanra in njegov vesoljni uspeh pripišemo dejstvu, da je razredna neenakost danes še bolj žgoč problem kot kdaj prej. Morda »eat the rich« satira postaja prevladujoč žanr predvsem zato, ker se tako zgovorno odziva na duh časa.

Bogataši so tudi lahka tarča posmeha: nekaj katarzičnega je v spoznanju, da so ljudje, ki na nas načelno gledajo zviška, pravzaprav nesrečni in butasti. Ko v Trikotniku žalosti spremljamo (potencialno ikonični) osrednji prizor, v katerem se modni influencerji, preprodajalci orožja in povzpetneži iz ekskomunističnih vzhodnoevropskih držav med nevihto na luksuzni križarki skorajda utopijo v lastnem bruhanju, sestavljenem iz visokokulinarične želatine in dragega šampanjca, se ne le krohotamo zaradi groteskne slapstick komedije, temveč neizmerno uživamo, saj so nepridipravi dobili, kar jim gre. Ko antagonista Steklene čebule razkrinkajo, da ni vizionar, temveč le blefer, mu to privoščimo tudi zato, ker je njegov lik očitno navdihnjen z milijarderskimi zlikovci tipa Elon Musk in Jeff Bezos.

Ob vsem spraševanju in godrnjanju o spornih namenih žanra pa je ključno tudi vprašanje o njegovi funkciji. Kaj lahko doseže kritična obravnava tistega sloja ljudi, ki mu je popolnoma vseeno za kritiko? Verjetno se bodo tarče teh satir po njihovem ogledu le nasmehnile in si fiktivne solze obrisale z bankovci za sto dolarjev.